Barok
Temna čumnata, preprosta krčma.
Za mizo elegantno oblečeni možje, štejejo novce.
Upodobljen je trenutek, ko se odprejo vrata. Po stopnicah stopita 2 preprosta, bosonoga moža. Eden s stegnjeno desnico pokaže proti starcu za mizo. »Kličeš mene?«, ga vpraša Matej.
Skozi vrata je vdrl pramen svetlobe. Osvetlil je steno in tiste dele ljudi, ki so obrnjeni proti vratom, vse drugo ostane v popolni temi. Marsičesa ne prepoznamo.
Ena prvih slik, ki raziskuje problem skrajnih nasprotij med osvetljenim in osenčenim.
Svetlo-temno (chiaroscuro).
Nenavadno je bilo to, da je tak vzvišen dogodek kot je poklicanje sv. Mateja preselil iz sijajnih ambientov v kraje, kjer živijo preprosti ljudje. S tem je slikar užalil aristokratske naročnike.
Caravaggio, Poklicanje svetega Mateja, 1598-1601, cerkev San Luigi dei Francesi v Rimu
Za Rembrandta so bili njegovi avtoportreti eksperimentalno področje.
Preverjal je lastne spremembe (starost, različna razpoloženja).
Njegov obraz žari sredi polmraka.
Slikal je z omejeno barvno paleto (rjavi odtenki, oker, rumeni toni), zato se je poigraval s hitrimi pastoznimi (debelimi) nanosi in s prosojnimi lazurami, ki jih je slikal na bele ali sive pastozne nanose. Tako je slika dobila bogat sijaj.
Barve je nanašal s čopičem in z lopatico.
Opazovanje in analiziranje lastnega življenja.
Rembrandtovi avtoportreti, 17. stoletje
| 