|
Ne smo se pripeljali do ~enetk. Ker se v središče mesta ne da priti z avto
|
| bet | 6/6 | | Sana | 26.06.2020 | | Hajmi | 3,17 Mb. | | #10748 |
., ~ ••••••• ~ lo.
~~:':
19
leviziji, dva ntnrllJt;ll Američonn pil stu ae čud LLn , knko lahko otroci ir,:rajo tako dober dixie-
lnnd. Janez je naveličAn od vedno istih vprl1~nnj firbcem od~ovoril, da smo Albanci. Seveda so
se temu smejali kot uspešni šali. Gračo jim je potem povedal, da smo Jugoslovani, toda temu se
niso nič manj smejali, ker se jim je zdelo enako neverjetno. Le redko smo naleteli na ljudi,
ki so našo deželo kolikor toliko poznali. Večina je bila prepričana, da je Jugoslavija članica
vzhodnega bloka, od koder ljudje ne smejo potovati nn Zahod.
Zaradi dobrep;n zanlužka sem si sklenila privo~t:iti velikanski sladoled. Med prekrasno ponudbo
sladoledov nekaj čAsa nisem vedela, katerep;a naj vzamem, na koncu po sem se odločila ~a slado-
. I
led z najbolj nemogočimi barvami.
Cannes je bil najbolj oddaljena točka našega potovanja, kajti že tisto noč smo se odpeljali ne-
kaj kilometrov nazaj proti Nici in zopet prespali na neki pla~i. Tam smo ves naslednji dan le-
narili, plavali, se tunkali, kartali ter opazovali vzletanje in pristajanja letal na bliž~je~
letališču. Po kosilu sva bila za pomivanje zadolžena midva z JakoTTl. Najprej sva se skregala,
kdo bo pomival, ko pa sva se zmenila, dA bom pomivala jaz, on pa bo splakoval, sva se krecala
zato, ker je Jaka obupno zanič splakoval. Na koncu nama je najboljši nož padel nekam med skale.
Najprej ga nisva upala iskati, ker sva se bala rakov, ki so morda prežali na najine prste. Prvi
se je opogumil Jnka, vendar je bilo njegovo iskanje neuspešno. Ko sem mu razložila, da je štor,
sem še sama skočila v vodo in našla nož, toda z Jakom sva bila skregana do naslednjega dne.
Med večernim nastopom se nam je pridružila skupina črnih deklet, ki so pobrala vsa razpoložljiva
tolkala in nam z njimi ustvarila izvrstno ritmično podlago. Čez nekaj časa je prišel neki črnec,
jim nekaj rekel in brez besed so odložile in~trumente ter mu sledile. Še prej pa je vsaka izmed
njih pustila v naši blagajni bogato darilo. Tokrat smo bili prepričani, da smo se srečali s ha-
remom kakšnega naftnega šejka, možno pa je tudi, da so bile članice kakšnega jazz orkestra. kaj-
ti v mestu je bil tiste dni velik jazz festival, na katerem so nastopala mnoga znana ioene. ~di
mi smo se po opravljenem delu odpravili v park, kjer so se odvijali koncerti. Bilo je še kar
dolgočasno, Miha je s klarinet om spremljal izvajalce kar med občinstvom, Jure pa je pod težo
vina obležal na dveh stolih.
V kombiju so bili fentje zaradi popitega alkohola zelo razposajeni. Skakali so čez sedeže, se
zafrkavali in tepli za vino. Gračo je besnel, ker je moral v tem neredu šofirati. Ko je spelje-
val v nekem križišču, je pomotoma prestavil v vzvratno in se zaletel v avto, ki je stal za nami.
Bil je tako zmeden, da je vžgal motor in že enkrat jurišal v "rikverc" ter nesrečnikom za nami
dobro razsul luč in masko. Seveda je izbruhnil spor, na našo srečo pa ga je voznik poškodovanega
avtomobila tudi imel pod kapo in ni hotel imeti opravka s policijo ter se je zadovoljil s 300
franki odŠkodnine.
Naslednji dan je bil nakupovalni dan. Če kdo misli, da je na Azurni obali vse drago kot žafran,
se moti, kajti našli amo mnogo bla~a, ki je bilo cenejše kot pri nas. Kupovali smo kot zmešani,
pri tem pa nismo pozabili na darila za naše sorodnike in prijatelje. Dobre volje zaradi dobrih
nakupov in bližajoče se vrnitve domov, smo oddrveli v Monaco. Ker se v Monte Carlu ne sme igra-
ti brez dovoljenja, smo oblekli najbolj "šminkerske" obleke ter se slikali na monaški obali.
Ivan je za hec hotel odpreti nek codilac, ki jih je skupaj z rollce roycei v Monte Carlu kar
mrgolelo, pa so se že ob močnejšem dotiku prižGale notranje luči.
Menton, zadnje francosko mesto na našem povratku sicer ni daleč od Monaca, toda mi smo izbrali
najdaljšo pot. Vozili smo se po hribih ~or in dol, dokler nam ni odpadla izpušna cev. Z vrvico
smo jo za silo pritrdili nazaj in se hrupno pripeljali v Menton. Zvečer smo imeli zelo uspešen
nastop in veliko navdušene publike, toda kmalu smo opazili, da na nas letijo neznani izstrelki.
20
$/"\0 Z ••••• LVŽJI..I R.AV ••.• O PItAV 7.", vSE: STR.e> ŠI
Jaka je končno odkril na nekem oknu nasproti nas nekega iztirjenca, ki je s fračo streljal na
nas frnikole. Gračo, Jure in nekaj naših privržencev so hoteli z njim obračunati, vendar so bili
vsi vhodi v hišo zaprti, sovražnik pa je zamenjal orožje in je nanje zlival vodo. Poraženi smo
torej poiskali nov prostor.
Jure in Gračo sta naslednji dan popravljala izpušno cev. Čeprav smo imeli denarja že dovolj, smo
vseeno ostali še en dan v Mentonu, kajti zaslužka ni nikoli preveč. To je bil petnajsti večer
neprekinjenega igranja in na našo' srečo tudi zadnji, kajti takega življenja smo se počasi ~ave-
ličali. Na mentonski plaži smo prespali zadnjo noč v tujini in zjutraj oddrveli proti do~u. Po
n~kaj kilometrih nam je spet odpadla izpu§na cev. Da se to ne bi ponavljalo, smo jo sneli in
privezali na streho. Odhrumeli smo naprej in naš kombi je zdaj vzbujal še večjo pozornost. Z na-
mi so se ukvarjali tudi italijanski policaji, ki so nam hoteli zaračunati kazen zaradi kaljenja
miru, toda uspešno smo se jim uprli. Med drugim so nas spraševali, če smo Titovi prijatelji, in
šele ko smo jim "priznali", dA nismo v partiji, so nas pustili, da smo odhrumeli naprej.
Janez se je v Bresciji od nas poslovil, ker je imel v Munchnu §e neke opravke, mi pa smo malo
pred polnočjo prispeli do Fernetičev. Da bi se znebili sitnega carinika, mu je Gračo pokazal ra-
čune za popravilo kombija in mu rekel, da smo na ta način zapravili ves svoj denar. Carinik je
sklenil, da moramo za popravilo avtomobila v tujini plačati precejšnjo carino. Prerekanje je tra-
jalo dobri dve uri, dokler mo~ak ni popustil in nom jezno vrnil potne liste.
Doma smo bili le en dan, da smo opravili najnujnejše opravke, in zvečer spet odpotovali. Tokrat
smo šli na Silbo, kjer so nas bili iz dneva v dan zaman pričakovali sorodniki in prijatelji. Med
pristajanjem smo se postavili na ladijski kljun in zaigrali veselo koračnico, da smo z njo prese-
netili čakajoče. Pozdravljanju in kasneje pripovedovanju naših doživetij ni bilo ne konca ne
kraja.
Ana Hawlina, 8.b
KRiŽAN KA
Sestavil '.romaž Zorm·an, s..c
ILI\A't ODP~lr
vESElJA •.•.•. v
5"~1"41
MoŠt:.'D 5~~e\~.
Il1k \Co.4\j
21
|
| |
