Pozno popoldne smo se pripeljali do ~enetk. Ker se v središče mesta ne da priti z avtom, smo
se z vsemi inštrumenti vkrcali na manjšo turistično ladjo ter se prepeljali na Trg sv. Marka.
Po krajšem ogledu starega mesta sem poslala domov prvo razglednico, katere vsebina se je gla-
silal "RAZGLEDNICA 200 LIT, ZNAMKA 350 LIT." Potem smo si poiskali primerno mesto v bližini
cerkve sv. Marka in se z rahlo tesnobo v srcih pripravljali na svoj prvi nastop v tUjini. Ves
strah pa je bil odveč, kajti že po prvi pesmi se je okoli nas zbralo toliko ljudi, da je bil
onemogočen normalen prehod, zato so morali vmes poseči karabinjer ji, ki so nam prepovedali
igranje na tem bregu Kanala Grande. Tako smo pospravili inštrumente in zaslužek, ki smo ga v
tem kratkem času zbrali,in se z ladjo prepeljali čez Kanal.
~
I
I
16
.•.. "':-. r-
.,
(-.. ..
Tudi na tem bregu je vladala strašanska gneča, kakršna nas je presenetila že prej. Vzdolž 0-
krašene obale so bile postavljene stojnice in mize, pri katerih so prodajali hrano in pijačo.
Skupina domačinov nas je povabila k svoji mizi in nas pogostila. Povedali so nam, da je ta
dan blagoslov neke beneške cerkve, kar je pri njih največji praznik. Kanal se je vse bol~ pol-
nil z ladjami, ki so bile okrašene z barvastimi žarnicami. Malo pred polnočjo se je na nas-
protnem bregu začel veličasten ognjemet, ki je trajal· celo uro.
Medtem ko so stotisoči občudovali ognjeno predstavo na nočnem nebu, se je Jaka hladnokrvno
izživljal pri fliperjih. Ko je bilo ognjemeta konec, smo se odpravili do praznujoče cerkve in
pred njo še enkrat zaigrali. Pred tem smo morali iz cerkve izvleči Jaka ,ki je v navalu ver-
skih čustev zbežal k maši. Zbranim duhovnikom, vernikom in turistom je bil naš dixieland tako
všeč, da smo zamudili zadnjo ladjo, ki je peljala proti parkirišču, na katerem smo pustili
kombi. Vkrcali smo se torej na prvo ladjo, ki je peljala čez kanal, in potem še krepko peša-
čili, tako da so potem fantje zaspali kar v travi okoli kombija, midva z Jako~ pa sva sple-
zala na streho in tam prespala prvo noč našega potovanja.
Naslednje jutro smo prešteli svoj prvi zaslužek. Ker smo zaslužili res veliko, smo razmišljali
o tem, da bi v Benetkah ostali še en dan, vendar naš glavni namen ni bil zaslužek temveč poto-
vanje samo, zato smo se vkrcali v kombi in se odpravili proti San Marinu~ Med potjo smo se us-
tavili na neki plaži in se prvič okopali v italijanskem delu Jadranskega morja. Vsi smo eno-
glasno trdili, da je naša obala neprimerno lepša.
San Marino je mesto in obenem samostojna republika. Zgrajeno je na gr~cu nedaleč od morja. Ko
smo se mu približevali, smo zagledali napis, ki nas je obveščal, da se v San Marinu ne p~Je vo-
de, ampak samo vino. Kmalu smo se o tem prepričali, saj v celem mestu nismo našli normalne tr~o-
vine, temveč same restavracije, prodajalne orožja, nakita ter spominkov in drugega kiča. Ker
je bilo mesto ta dan zelo prazno ( verjetno tudi zaradi močnega vetra ), smo v zavetju neke cer-
kve posedli na stopnice in sebi v zabavo zsčeli muzicirati. Redki sprehajalci so se ustavljali
|
