|
Že v prvi polovici 20. stoletja so nastajala najbolj izzivalna dela, ki so predočila vso raznolikost umetnosti – ne le slogovne premene, temveč tudi drastične spremembe materialov in delovnih metod, o kakršnih v stoletjih od renesanse do našega časa ne bi mogli niti sanjati, in seveda uveljavitev abstraktne umetnosti. Tu in tam so se umetniki podali tudi na sosednja, toda neumetniška področja (Lynton 1994, 317).
Umetnost, ki se je porodila iz druge svetovne vojne, pri vsej svoji resnični ali hlinjeni mrzličnosti ni bila nastrojena proti umetnosti. Nasprotno, zavzemala se je za svobodno in neprikrito subjektivno izražanje, protiutež fašizmu in državi na splošno, pa celo kot izjava proti vojni sami. Zlasti v abstraktnem ekspresionizmu se je umetnost pokazala kot pozitivna duhovna in moralna sila (Lynton 1994, 318).
Od srede petdesetih let so nam kot umetnost predstavljali nepregledno množico del in dejavnosti, ki jih v glavnem druži zgolj to, da niso slike, kipi ali grafike, vsaj v nobenem od običajnih pomenov ne (Lynton 1994, 318).
Če je Picasso rekel, da je treba naslikati gozd tako, da te pograbi zelena slabost, je že vedel zakaj: ni pomemben gozd, ampak doživetje gozda, kako na zamejeni slikovni ravnini ustvariti občutje gozda (Gorjup, 2007, 66).
|
