|
Medkulturni dialog v mednarodnih odnosih
|
| bet | 13/45 | | Sana | 10.04.2017 | | Hajmi | 0.5 Mb. | | #4401 |
3.3 Prejšnji pristopi do kulturne raznolikosti
(52) Na ravni Evrope v okviru nacionalnih držav se je od okoli 1870 do 1945 na splošno predvidevalo, da se morajo vsi živeči v okviru meja države prilagoditi prevladujočim običajem, v skladu s katerimi so se socializirale generacije ena za drugo, med drugim tudi prek nacionalnih, včasih nacionalističnih ritualov. Vendar pa so bile v preteklih stoletjih v Evropi opažene tudi druge bolj pozitivne izkušnje, na primer med določenimi zgodovinskimi obdobji na območju Srednje in Vzhodne Evrope, kar nam pomaga razumeti, kako lahko različne kulture in vere mirno soobstajajo v vzajemni strpnosti in spoštovanju.
(53) V poznejšem zahodnem delu razdeljene povojne Evrope so izkušnjo priseljevanja povezovali z novim pojmom družbenega reda, imenovanega multikulturalizem. To je bil zagovor političnemu priznanju tistega, kar se je razumelo kot posebna značilnost manjšinskih skupnosti v enakovrednem položaju z večino „gostiteljev“. Čeprav je bila to nazorna korenita ločitev od asimilacionizma, je dejansko multikulturalizem pogosto imel enako shematsko zasnovo družbe, ki jo določata nasprotni si večina in manjšina, med seboj se pojma namreč razlikujeta le glede zagovarjanja ločevanja manjšine od večine oziroma glede asimilacije manjšine večini.
(54) Deklaracija iz Opatije (2003) je zavrnila to paradigmo. Z opredelitvijo kulturne raznolikosti je navedla, da „se to načelo ne more uporabljati izključno s pojmi „večina“ ali „manjšina“, saj ta vzorec izloči kulture in skupnosti ter jih kategorizira in stigmatizira v statičnem položaju do te stopnje, ko se socialno vedenje in kulturni stereotipi sprejemajo na podlagi zadevnega statusa skupin“. Identitete, ki se delno prekrivajo, si niso nasprotujoče: so vir moči in izhodišče za iskanje skupne osnove.
(55) Čeprav je imel multikulturalizem neškodljive namene, ga danes mnogi razumejo kot tistega, ki je spodbujal segregacijo družbe in vzajemno nerazumevanje ter prispeval k spodkopavanju pravic posameznikov in zlasti žensk v manjšinskih skupnostih, ki so jih obravnavali, kot da bi šlo za posamezne kolektivne akterje. Kulturno raznolikost sodobnih družb je treba priznati kot empirično dejstvo. Vendar pa je bila ponavljajoča se tema posvetovanja, da je multikulturalizem politika, ki jo anketiranci ne dojemajo več kot ustrezno.
(56) Noben izmed obeh modelov (niti asimilacija niti multikulturalizem) se ne deloma ne v celoti ne uporablja več v nobeni državi. Njuni elementi se združujejo z vidiki nastajajoče medkulturne paradigme, ki vključuje najboljše elemente obeh. Pri asimilaciji je ta prevzela osredotočanje na posameznika, pri multikulturalizmu pa priznanje kulturne raznolikosti. Dodaja pa nov element, ki je kritičen do vključevanja in socialne kohezije, in sicer element dialoga na podlagi enakosti dostojanstva in skupnih vrednot.
|
| |
