|
Demokratično državljanstvo in udeležba
|
| bet | 9/45 | | Sana | 10.04.2017 | | Hajmi | 0,5 Mb. | | #4401 |
4.2 Demokratično državljanstvo in udeležba
(88) Državljanstvo je v najširšem smislu pravica in dejanska odgovornost skupaj z drugimi sodelovati v kulturnem, družbenem in gospodarskem življenju ter javnih zadevah21 skupnosti. To je ključ do medkulturnega dialoga, saj nas s tem v vlogi „drugega“ na nestereotipen način spodbuja k razmišljanju o drugih kot o sodržavljanih in enakopravnih ljudeh. Lajšanje dostopa do državljanstva je tako izobraževalna kot tudi ureditvena in pravna naloga. Državljanstvo krepi državljansko udeležbo in s tem prispeva k dodani vrednosti, ki jo prinašajo novi prišleki, to pa posledično utrjuje socialno kohezijo.
(89) Dejavna udeležba vseh prebivalcev v življenju lokalne skupnosti prispeva k njeni blaginji in krepi vključevanje. Pravica tujcev, ki zakonito prebivajo v določeni občini ali regiji, do udeležbe na lokalnih in regionalnih volitvah je vzvod za spodbujanje udeležbe.
(90) Evropska konvencija o državljanstvu (1997) podpisnice zavezuje k temu, da za osebe, ki zakonito prebivajo in imajo stalno prebivališče na njihovem ozemlju, največ z desetletnim rokom, ki mora preteči, da je mogoče vložiti prošnjo za pridobitev državljanstva, predvidijo sprejem v državljanstvo. Za dosego tega ni potrebna odpoved državljanstvu matične države. Pravica otrok tujcev do pridobitve državljanstva države, v kateri so se rodili in v kateri prebivajo, lahko nadalje spodbudi vključevanje.
(91) Odbor ministrov je izrazil zaskrbljenost zaradi naraščajoče politične in državljanske neangažiranosti in premajhnega zaupanja v demokratične institucije ter vedno večjih groženj rasizma in ksenofobije. Toda v Evropi so opazni različni trendi. Veliko stopnjo družbenega zaupanja in angažiranja v organizacijah civilne družbe, ki je opazna v nekaterih državah članicah, se je povezovalo s sistemom demokratičnega vodenja in nepristranskimi javnimi oblastmi na podlagi vladavine prava, ki spodbuja udeležbo. S prispevanjem k družbenemu zaupanju in krepitvijo udeležbe drugače marginaliziranih članov manjšinskih skupnosti lahko medkulturni dialog državljanom pokaže močnejši pomen demokracije.
(92) Pri tem imajo zelo pomembno vlogo lokalne in regionalne oblasti. Konvencija Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni poziva h krepitvi takšne udeležbe. Potrebna je pozornost v izogib skušnjavi, da kot primerne sogovornike upoštevamo samo moške vodje manjšin iz prve generacije priseljencev. Treba je prepoznati raznolikost in družbene odnose v okviru manjšinskih skupnosti in zlasti vključiti mlade.
4.3 Učenje in poučevanje medkulturnih veščin
(93) Veščine, ki so potrebne za medkulturni dialog, se ne pridobijo samodejno: treba se jih je učiti, jih razvijati in ohranjati vse življenje. Javne oblasti, strokovnjaki s področja izobraževanja, organizacije civilne družbe, verske skupnosti, mediji in vsi drugi nosilci izobraževanja, ki delujejo v vseh institucionalnih okvirih in na vseh ravneh, imajo lahko temeljno vlogo pri doseganju ciljev in temeljnih vrednot, ki jih podpira Svet Evrope, ter pri pospeševanju medkulturnega dialoga. Medinstitucionalno sodelovanje je temeljno, zlasti z EU, Organizacijo ZN za izobraževanje, kulturo in znanost (Unesco), Organizacijo Arabske lige za izobraževanje, kulturo in znanost (ALECSO) in drugimi partnerji, ki delujejo na tem področju.
4.3.1 Ključna področja pristojnosti: demokratično državljanstvo, jezik, zgodovina
(94) Izobraževanje za demokratično državljanstvo je temeljno za svobodno, strpno, pravično, odprto in vključujočo družbo, za socialno kohezijo, medsebojno razumevanje, medkulturni in medverski dialog in solidarnost ter tudi za enakost žensk in moških. Zajema vse formalne, neformalne ali informalne (priložnostne) izobraževalne dejavnosti, vključno s poklicnim usposabljanjem v okviru družin in skupnosti, kar posameznikom omogoči delovanje v vlogi dejavnih in odgovornih državljanov v spoštovanju do drugih. Izobraževanje za demokratično državljanstvo med drugim vključuje izobraževanje o državljanstvu, zgodovini, politiki in človekovih pravicah, izobraževanje o globalnem kontekstu družb in o kulturni dediščini. Spodbuja večdisciplinarne pristope in kombinira pridobivanje znanja, veščin in vedenj, zlasti sposobnost razmisleka in samokritike, kar je potrebno za življenje v kulturno raznolikih družbah.
(95) Jezik je pogosto ovira pri medkulturnih pogovorih. Medkulturni pristop prepoznava vrednost jezikov, ki jih uporabljajo člani manjšinskih skupnosti, vendar je zanj temeljno, da člani manjšin usvojijo jezik, ki prevladuje v državi, tako da lahko delujejo kot polnopravni državljani. To je v skladu z idejo Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki navaja, da je treba jezike z manjšim številom govorcev zaščititi pred morebitnim izumrtjem, saj prispevajo h kulturnemu bogastvu Evrope, in da je uporaba takih jezikov neodtujljiva pravica. Hkrati poudarja pomen večjezičnosti in vztraja, da zaščita jezikov z manjšim številom govorcev v posamezni državi ne bi smela biti v škodo uradnim jezikom in potrebi, da se jih ljudje učijo. Učenje jezikov tistim, ki se jih učijo, pomagajo odpraviti stereotipiziranje posameznikov, pripomorejo k razvoju zvedavosti in odprtosti do drugosti ter odkrivanju drugih kultur. Učenje jezikov ljudem pomaga ugotoviti, da je interakcija med posamezniki z različnimi družbenimi identitetami in posamezniki različnih kultur izkušnja, ki bogati.
(96) Priporočilo Odbora ministrov o poučevanju zgodovine v Evropi 21. stoletja (2001)22 je poudarilo potrebo po tem, da učenci razvijejo intelektualno sposobnost kritičnega in odgovornega analiziranja in tolmačenja informacij na podlagi dialoga, z iskanjem zgodovinskih dokazov in odprto razpravo, ki temelji na obravnavi več vidikov, zlasti pri spornih in občutljivih vprašanjih. Poučevanje zgodovine je koristno pri preprečevanju ponovnega pojava ali zanikanja holokavsta, genocidov in drugih zločinov proti človeštvu, etničnega čiščenja in množičnih kršitev človekovih pravic, tako da se zacelijo rane preteklosti in spodbujajo temeljne vrednote, ki jim je Svet Evrope še posebno zavezan; to je odločilni dejavnik sprave, priznanja, razumevanja in medsebojnega zaupanja med ljudstvi. Poučevanje zgodovine v demokratični Evropi mora imeti bistveno vlogo pri usposabljanju odgovornih in dejavnih državljanov in razvijanju spoštovanja vseh vrst razlik na podlagi razumevanja nacionalne identitete in načel strpnosti. Poučevanje zgodovine ne sme biti orodje ideološke manipulacije, propagande, ravno tako se ne sme uporabljati za spodbujanje nestrpnih, ultranacionalističnih, ksenofobičnih, rasističnih ali antisemitskih idej. Če zgodovinske raziskave in zgodovina, kot se poučuje v šolah, dovoljujejo ali spodbujajo zlorabe zgodovine, na noben način in ne glede na namen ne morejo biti v skladu s temeljnimi vrednotami in statutom Sveta Evrope. Poučevanje zgodovine mora zajemati odpravo predsodkov in stereotipov, tako da v učnih načrtih za zgodovino poudarja pozitivne vzajemne vplive med različnimi državami, verami in filozofskimi šolami v vsem obdobju zgodovinskega razvoja Evrope, ter tudi kritično študijo zlorab zgodovine, pa naj te izvirajo iz zanikanj zgodovinskih dejstev, njihovih ponarejanj, izpuščanj, zanemarjanj ali izrabljanj na ideološki osnovi.
4.3.2 Primarno in sekundarno izobraževanje
(97) V večkulturni Evropi izobraževanje ni zgolj pripravljanje na trg dela, podpiranje osebnega razvoja in zagotavljanje široke osnove znanja, šole so tudi pomembni forumi za pripravo mladih na življenje aktivnih državljanov. Šole so odgovorne za vodenje in podpiranje mladih pri pridobivanju orodij in razvijanju stališč, potrebnih za življenje v družbi v vseh njenih vidikih, oziroma usvajanju strategij za to ter za zagotavljanje, da mladi razumejo in pridobijo vrednote, ki podpirajo demokratično življenje, z vključitvijo spoštovanja človekovih pravic kot osnove pri ravnanju z raznolikostjo in s pospeševanjem odprtosti do drugih kultur.
(98) V okviru formalnega učnega načrta medkulturna razsežnost zajema vse predmete. Zgodovina, poučevanje jezikov in poučevanje verskih in nazorskih dejstev so morda med predmeti, na katere se to še posebno nanaša.23 Poučevanje verskih in nazorskih dejstev v medkulturnem kontekstu zagotavlja poznavanje vseh ver in prepričanj sveta ter njihove zgodovine in posamezniku omogoča razumeti vere in prepričanja ter zavreči predsodke. Ta pristop so prevzeli Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, Evropsko sodišče za človekove pravice in Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI).24 Evropski ministri za izobraževanje so leta 2007 poudarili pomen ukrepov za izboljšanje razumevanja med kulturnimi in/ali verskimi skupnostmi prek izobraževanja v šoli na podlagi skupnih načel etike in demokratičnega državljanstva; poučevanje pa mora ne glede na prevladujoč verski izobraževalni sistem upoštevati raznolikost ver in prepričanj.25
4.3.3 Visokošolsko izobraževanje in raziskave
(99) Visokošolske ustanove imajo zaradi svojih izobraževalnih programov in kot akterke širše družbe ter mesta, kjer se medkulturni dialog dejansko izvaja, pomembno vlogo pri spodbujanju medkulturnega dialoga. Kot predlaga Usmerjevalni odbor za visokošolsko izobraževanje in raziskave, je univerza idealno opredeljena prav s svojo univerzalnostjo, svojo zavezanostjo nepristranskosti in odprtosti do sveta, ki temelji na vrednotah razsvetljenstva. Univerza ima tako velik potencial pri formiranju „medkulturnih intelektualcev“, ki lahko imajo dejavno vlogo v javni sferi.
(100) Za uresničitev teh potreb so potrebne strokovne raziskave o medkulturnem učenju, da se obravnavajo vidiki, kako „se naučiti živeti skupaj“, in kulturna raznolikost v vseh dejavnostih poučevanja.
4.3.4 Neformalno in informalno (priložnostno) učenje
(101) Neformalno učenje izven šol in univerz, zlasti delo mladih in vse oblike prostovoljnega dela in dela v okviru civilne družbe, ima prav tako pomembno vlogo. Svet Evrope je spodbudil države članice k pospeševanju neformalnega izobraževanja in spodbujanju mladih, da se zavežejo in prispevajo k vrednotam, na katerih temelji medkulturni dialog.
(102) Mladinske in športne organizacije so skupaj z verskimi skupnostmi še posebno primerne za razvoj medkulturnega dialoga v okviru neformalnega izobraževanja. Mladinske skupine in družbeni centri so lahko poleg družine, šole in delovnega okolja stebri socialne kohezije. Te organizacije so z obsežnim sklopom različnih programov, odprto in prostovoljno naravo dejavnosti in zavezanostjo njihovih članov glede na druge pogosto veliko bolj uspešne pri dejavnem vključevanju ljudi z manjšinskim ozadjem in zagotavljanju priložnosti za dialog. Dejavna civilna družba in nevladne organizacije so s spodbujanjem dejavne udeležbe v javnih zadevah in odgovornega demokratičnega državljanstva, ki temelji na človekovih pravicah ter enakosti žensk in moških, nujni element pluralistične demokracije. Zato bi se priseljenskim organizacijam lahko pomagalo uvesti oziroma financirati prostovoljne storitve za ljudi z manjšinskim ozadjem, zlasti za mlade, da se s tem izboljšajo njihove možnosti na trgu dela in tudi v družbi.
(103) Informalno (priložnostno) učenje se spodbuja tudi prek medijev in novih komunikacijskih storitev, ki omogočajo veliko priložnosti za stik z drugimi kulturnimi praksami.
4.3.5 Vloga pedagogov
(104) Pedagogi imajo na vseh ravneh temeljno vlogo pri spodbujanju medkulturnega dialoga in pripravljanju prihodnjih generacij na dialog. Pedagogi imajo z zavezanostjo in tako, da z učenci in študenti dejansko v praksi izvajajo, kar poučujejo, vlogo pomembnih vzornikov.
(105) Učni načrti za usposabljanje učiteljev morajo vključevati poučevanje izobraževalnih strategij in delovnih metod, da se učitelji pripravijo na ravnanje v novih razmerah, ki jih povzročijo raznolikost, diskriminacija, rasizem, ksenofobija, seksizem in marginalizacija, ter na mirno reševanje konfliktov in spodbujanje globalnega pristopa do institucionalnega življenja na podlagi demokracije in človekovih pravic ter na ustvarjanje skupnosti študentov ob upoštevanju posameznih neizrečenih domnev, vzdušja v šoli in informalnih (priložnostnih) vidikov izobraževanja.
(106) Institucije za usposabljanje učiteljev morajo ravno tako razviti instrumente za zagotovitev kakovosti v skladu z demokratičnim državljanstvom ob upoštevanju medkulturne razsežnosti ter vzpostaviti kazalnike in orodja za samoocenjevanje in notranji razvoj izobraževalnih zavodov. Morajo okrepiti medkulturno izobraževanje in ravnanje z raznolikostjo v okviru usposabljanja na delu.
(107) Namen Evropskega centra za vire o izobraževanju za demokratično državljanstvo in medkulturno izobraževanje v Oslu je v sodelovanju s Svetom Evrope spodbuditi razumevanje in širiti skupno znanje za krepitev zaupanja in preprečevanje konfliktov prek usposabljanja učiteljev.
4.3.6 Družinsko okolje
(108) Starši in širše družinsko okolje imajo pomembno vlogo pri pripravljanju mladih na življenje v kulturno raznoliki družbi. Kot vzorniki svojih otrok morajo biti v celoti vključeni v spreminjanje miselnosti in dojemanja.
Izobraževalni programi za odrasle in družine, ki obravnavajo vprašanje kulturne raznolikosti, so družini lahko v pomoč pri uresničevanju te vloge.
|
| |
