|
Namestniki ministrov
|
bet | 5/45 | Sana | 10.04.2017 | Hajmi | 0,5 Mb. | | #4401 |
2.4 Tveganja nedialoga
(43) Tveganja nedialoga je treba v celoti oceniti. Nevzpostavitev dialoga olajša razvoj stereotipnih dojemanj drugega, okrepi vzdušje vzajemnega sumničenja, napetosti in strahu, izrablja manjšine za grešne kozle in na splošno spodbuja nestrpnost in diskriminacijo. Odpoved dialoga v družbi in med družbami lahko v nekaterih primerih vzpostavi vzdušje, ki lahko vodi tudi k pojavu ekstremizma, če to nekateri izkoristijo, pa celo lahko privede do terorizma. Medkulturni dialog je med sosedi nujno potreben, tudi na mednarodni ravni.
(44) Če onemogočimo raznoliko okolje, s tem zagotovimo zgolj navidezno varnost. Umik v navidezno pomirjeno udobje izključevalne skupnosti lahko pripelje do dušečega konformizma. Pomanjkanje dialoga vsakogar oropa koristi novih kulturnih doživetij, nujnih za oseben in družbeni razvoj v globaliziranem svetu.
Ločene in vzajemno izključevalne skupnosti ustvarjajo vzdušje, ki je pogosto sovražno do posameznikove avtonomnosti in neoviranega uveljavljanja človekovih pravic ter temeljnih svoboščin.
(45) Pomanjkanje dialoga ne upošteva naukov, ki izhajajo iz kulturne in politične dediščine Evrope. Evropska zgodovina je bila miroljubna in ustvarjalna, vsakokrat ko je z resnično odločnostjo izbrala dialog s sosedi in sodelovala pri preseganju medsebojnih delitev. Vse prepogosto je pomanjkanje odprtosti do drugih privedlo do človeške katastrofe. Samo dialog omogoča življenje v enotnosti in raznolikosti.
3. Pojmovni okvir
3.1 Pojem medkulturnega dialoga
(46) Za namen te bele knjige se medkulturni dialog razume kot proces, ki zajema odprto in spoštljivo izmenjavo mnenj med posamezniki in skupinami z različnim etničnim, kulturnim, verskim in jezikovnim ozadjem in dediščino na podlagi medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Zahteva svobodo in sposobnost posameznika, da se izrazi, ter tudi pripravljenost in zmožnost poslušati mnenja drugih. Medkulturni dialog prispeva k političnem, socialnem, kulturnem in gospodarskem vključevanju ter h koheziji kulturno raznolikih družb. Spodbuja enakopravnost, človeško dostojanstvo in občutek skupnega cilja. Želi razviti globlje razumevanje raznolikih svetovnih nazorov in praks, da se povečata sodelovanje in udeležba (ali svoboda pri sprejemanju odločitev), da se omogočita osebna rast in preobrazba ter spodbujata strpnost in spoštovanje do drugih.
(47) Medkulturni dialog lahko služi več ciljem - v okviru krovnega cilja spodbujanja popolnega upoštevanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Je temeljna značilnost vključujočih družb, ki ne dopuščajo, da je kdorkoli marginaliziran ali opredeljen kot izključen. Je močen instrument mediacije in pomiritve: s kritičnim in konstruktivnim delovanjem za preseganje kulturnih prelomnic obravnava dejanske skrbi glede drobljenja družbe in negotovosti ter hkrati spodbuja vključevanje in socialno kohezijo. Svoboda izbire, svoboda izražanja, enakopravnost, strpnost in medsebojno spoštovanje človeškega dostojanstva spadajo med vodilna načela v tem okviru. Uspešen medkulturni dialog zahteva mnogo drž, ki jih spodbuja demokratična kultura, vključno z dovzetnostjo, pripravljenostjo voditi dialog in s tem, da se drugim dovoli izraziti mnenja, ter zmožnost rešiti konflikte na miren način in priznati dobro osnovane argumente drugih. Prispeva h krepitvi demokratične stabilnosti, boju proti predsodkom in stereotipom v javnem življenju ter političnemu diskurzu in pospešuje ustvarjanje povezav med raznolikimi kulturnimi in verskimi skupnostmi, tako da lahko s tem pripomore k preprečitvi konfliktov ali njihovi pomiritvi, tudi kadar gre za razmere po konfliktih ali razmere v času „zamrznjenih konfliktov“.
(48) Ne gre za enostavne rešitve. Medkulturni dialog ni zdravilo za vsakršno zlo, ni odgovor na vsa vprašanja in treba je priznati, da je njegov vpliv lahko omejen. Pogosto se upravičeno poudarja, da je dialog s tistimi, ki ga zavračajo, nemogoč, čeprav to nikakor ne odrešuje odprtih družb njihove zaveze, da nenehno ponujajo priložnosti za dialog. Po drugi strani pa je dialog s tistimi, ki so nanj pripravljeni, a ne delijo oziroma le deloma delijo „naše“ vrednote, lahko izhodišče daljšega procesa interakcije, na koncu katerega je vseeno mogoče doseči dogovor o pomenu praktičnega izvajanja vrednot človekovih pravic, demokracije in vladavine prava.
3.2 Razvijanje identitete v medkulturnem okolju
(49) Človeško dostojanstvo posameznika je v samem bistvu družbe. Toda posameznik ni tako homogen družbeni akter. Naša identiteta že po definiciji ni tisto, kar nas dela enake drugim, temveč tisto, kar nas dela edinstvene. Identiteta je zapletena in občutljiva kombinacija elementov, ki so odvisni od okoliščin.
(50) Svoboda izbire lastne kulture je temeljna; je središčni vidik človekovih pravic. Vsakdo lahko hkrati ali v različnih fazah življenja ponotranji različne kulturne pripadnosti. Čeprav je vsak posameznik deloma proizvod svoje dediščine in družbenega okolja, lahko v sodobnih modernih demokracijah svojo identiteto vsakdo obogati s prevzemanjem različnih kulturnih pripadnosti. Nihče proti svoji volji ne bi smel biti omejen na posamezno skupino, skupnost, miselnost ali svetovni nazor, temveč bi moral biti svoboden, da se odpove preteklim izbiram in sprejme nove, če so te seveda v skladu z univerzalnimi vrednotami človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Medsebojna odprtost in izmenjava sta soobstajajoča vidika raznovrstne kulturne pripadnosti. Oba vidika kot pravili soobstoja veljata za posameznike in skupine, ki so svobodni, da živijo v skladu s svojo kulturo, toda ob spoštovanju drugih.
(51) Medkulturni dialog je zato pomemben pri ravnanju z večplastnimi kulturnimi pripadnostmi v večkulturnem okolju. Je mehanizem za nenehno doseganje novega ravnovesja identitete - z odzivanjem na nove odprte izmenjave in izkušnje ter z dodajanjem novih plasti identitete, ne da bi se zato posameznik moral odpovedati lastnim koreninam. Medkulturni dialog nam pomaga, da se izognemo pastem politik identitete in ostanemo odprti za izzive modernih družb.
|
| |