|
Prejšnji pristopi do kulturne raznolikosti
|
| bet | 6/45 | | Sana | 10.04.2017 | | Hajmi | 0,5 Mb. | | #4401 |
3.3 Prejšnji pristopi do kulturne raznolikosti
(52) Na ravni Evrope v okviru nacionalnih držav se je od okoli 1870 do 1945 na splošno predvidevalo, da se morajo vsi živeči v okviru meja države prilagoditi prevladujočim običajem, v skladu s katerimi so se socializirale generacije ena za drugo, med drugim tudi prek nacionalnih, včasih nacionalističnih ritualov. Vendar pa so bile v preteklih stoletjih v Evropi opažene tudi druge bolj pozitivne izkušnje, na primer med določenimi zgodovinskimi obdobji na območju Srednje in Vzhodne Evrope, kar nam pomaga razumeti, kako lahko različne kulture in vere mirno soobstajajo v vzajemni strpnosti in spoštovanju.
(53) V poznejšem zahodnem delu razdeljene povojne Evrope so izkušnjo priseljevanja povezovali z novim pojmom družbenega reda, imenovanega multikulturalizem. To je bil zagovor političnemu priznanju tistega, kar se je razumelo kot posebna značilnost manjšinskih skupnosti v enakovrednem položaju z večino „gostiteljev“. Čeprav je bila to nazorna korenita ločitev od asimilacionizma, je dejansko multikulturalizem pogosto imel enako shematsko zasnovo družbe, ki jo določata nasprotni si večina in manjšina, med seboj se pojma namreč razlikujeta le glede zagovarjanja ločevanja manjšine od večine oziroma glede asimilacije manjšine večini.
(54) Deklaracija iz Opatije (2003) je zavrnila to paradigmo. Z opredelitvijo kulturne raznolikosti je navedla, da „se to načelo ne more uporabljati izključno s pojmi „večina“ ali „manjšina“, saj ta vzorec izloči kulture in skupnosti ter jih kategorizira in stigmatizira v statičnem položaju do te stopnje, ko se socialno vedenje in kulturni stereotipi sprejemajo na podlagi zadevnega statusa skupin“. Identitete, ki se delno prekrivajo, si niso nasprotujoče: so vir moči in izhodišče za iskanje skupne osnove.
(55) Čeprav je imel multikulturalizem neškodljive namene, ga danes mnogi razumejo kot tistega, ki je spodbujal segregacijo družbe in vzajemno nerazumevanje ter prispeval k spodkopavanju pravic posameznikov in zlasti žensk v manjšinskih skupnostih, ki so jih obravnavali, kot da bi šlo za posamezne kolektivne akterje. Kulturno raznolikost sodobnih družb je treba priznati kot empirično dejstvo. Vendar pa je bila ponavljajoča se tema posvetovanja, da je multikulturalizem politika, ki jo anketiranci ne dojemajo več kot ustrezno.
(56) Noben izmed obeh modelov (niti asimilacija niti multikulturalizem) se ne deloma ne v celoti ne uporablja več v nobeni državi. Njuni elementi se združujejo z vidiki nastajajoče medkulturne paradigme, ki vključuje najboljše elemente obeh. Pri asimilaciji je ta prevzela osredotočanje na posameznika, pri multikulturalizmu pa priznanje kulturne raznolikosti. Dodaja pa nov element, ki je kritičen do vključevanja in socialne kohezije, in sicer element dialoga na podlagi enakosti dostojanstva in skupnih vrednot.
3.4 Pogoji za medkulturni dialog
3.4.1 Človekove pravice, demokracija in vladavina prava
(57) Univerzalne vrednote, ki jih podpira Svet Evrope, so pogoj za medkulturni dialog. Brez spoštovanja enakosti dostojanstva vseh ljudi, človekovih pravic, vladavine prava in demokratičnih načel ni mogoče vzpostaviti nobenega dialoga. Te vrednote ter zlasti spoštovanje svobode izražanja in drugih temeljnih svoboščin preprečujejo dominacijo in so tako temeljne pri zagotavljanju, da pri dialogu odloča moč argumenta in ne argument moči.
(58) Glede na to, da se prizadevanja za človekove pravice lahko nadalje izboljšajo, je treba pri medkulturnih vprašanjih najti pravo ravnovesje. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in praksa nadzornih teles, kot sta Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) ali Svetovalni odbor Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, kažeta, kako je takšno ravnovesje mogoče doseči v praksi.
(59) Na etnične, kulturne, verske ali jezikovne pripadnosti ali tradicije se ni mogoče sklicevati pri preprečevanju posameznikom, da bi uveljavljali svoje človekove pravice ali odgovorno sodelovali v družbi. To načelo se nanaša zlasti na pravico, da posameznik ne trpi zaradi diskriminacije na podlagi spola ali drugih oblik diskriminacije, na pravice in interese otrok in mladih ter na svobodo izpovedovanja ali neizpovedovanja določene vere ali prepričanja. Kršitev človekovih pravic, kot so prisilne poroke, kazniva dejanja, storjena „zaradi časti“, ali pohabljanje ženskih spolnih organov10, ni mogoče upravičiti nikoli, ne glede na kulturni kontekst. Prav tako se tudi pravila „dominantne kulture“, resnična ali izmišljena, ne smejo izkoriščati za upravičevanje diskriminacije, sovražnega govora ali kakršnih koli oblik diskriminacije na podlagi vere, rase, etničnega izvora ali druge identitete.
(60) Demokracija je temelj našega političnega sistema in državljani se cenijo tudi kot politični akterji in ne le kot socialna bitja; kot tisti, ki prispevajo k blaginji naroda in imajo koristi od nje. Demokracija uspeva, ker pomaga, da se posamezniki identificirajo z družbo, katere člani so, saj zagotavlja zakonito sprejemanje odločitev in izvajanje oblasti. Razvoj Sveta Evrope v preteklih dveh desetletjih je močna priča moči demokracije. Kritičen in ploden dialog, ki je sam po sebi v svojem bistvu demokratičen standard, mora priznati druga demokratična načela, kot so pluralizem, vključevalnost in enakopravnost. Pomembno je, da dialog priznava duha demokratične kulture in njene temeljne elemente: vzajemno spoštovanje med sodelujočimi in pripravljenost vsakogar, da išče in sprejme skupno osnovo.
(61) Temeljni standardi vladavine prava v demokratičnih družbah so nujni elementi okvira, v katerem medkulturni dialog lahko dobro uspeva. Zagotavljajo jasno delitev oblasti, pravno varnost in enakost vseh pred zakonom. Ti javnim organom preprečujejo sprejemanje samovoljnih in diskriminatornih odločitev ter posameznikom, ki so jim kršene pravice, zagotavljajo možnost poprave krivic na sodišču.
3.4.2 Enakost dostojanstva in medsebojno spoštovanje
(62) Medkulturni dialog sproža razpoloženje za povratnost, v okviru katerega se posameznik lahko zaznava z vidika drugih. Na podlagi vrednot Sveta Evrope je za to potreben demokratičen ustroj, katerega značilnost je spoštovanje posameznika kot človeškega bitja, vzajemno priznavanje (pri čemer ima ta status enako vrednost in ga priznavajo vsi) in nepristranska obravnava (kadar za vse zahtevke veljajo enaka skupna pravila).
(63) To bolj jasno razmejuje medkulturni pristop od predhodnih modelov. V nasprotju z asimilacijo priznava, da v izogib socialnim napetostim javne oblasti morajo biti nepristranske in ne smejo zgolj sprejemati večinskih sistemov vrednot. Vendar v nasprotju z multikulturalizmom zagovarja skupno bistvo, v katerem ni prostora za moralni relativizem. V nasprotju z obema pristopoma priznava ključno vlogo sektorja združenj civilne družbe, kjer medkulturni dialog, ki temelji na vzajemnem priznavanju, lahko najde rešitve za vsakodnevne težave na način, ki ga vlade same niso sposobne zajeti.
(64) Enakopravnost in medsebojno spoštovanje sta pomembni sestavini medkulturnega dialoga in temeljni za odpravo ovir pri njegovem uresničevanju. Kjer je vidno pomanjkanje napredka za dosego enakopravnosti, se lahko družbene napetosti same pojavijo v kulturni areni, tudi če so temeljni vzroki zanje drugje, in se lahko kulturne identitete izrabijo za stigmatizacijo.
3.4.3 Enakost spolov
(65) Enakost žensk in moških je temeljno vprašanje spreminjajočih se družb, kakor je poudarila 5. Evropska ministrska konferenca o enakosti žensk in moških (2003). To je bistveni element demokracije. Enakost spolov je sestavni del človekovih pravic in diskriminacija na podlagi spola je ovira za uživanje človekovih pravic in svoboščin. Upoštevanje človekovih pravic žensk je temelj, o katerem se ni mogoče pogajati pri nobeni razpravi o kulturni raznolikosti.
(66) Boj proti neenakosti spolov pa vendarle ne bi smel spodbuditi zahrbtnega stereotipiziranja. Pomembno je poudariti nezakonitost kodiranih izenačevanj med „manjšinskimi skupnostmi“ in „neenakostjo spolov“, kot da je „gostiteljska“ skupnost popolna in vse, kar je povezano z manjšinami in pripadniki posameznih ver, problematično. Skupne izkušnje na področju enakosti spolov lahko presežejo delitve v skupnosti ravno zato, ker nobena skupnost nima monopola nad enakostjo ali neenakostjo spolov.
(67) Enakost spolov prispeva pozitivno razsežnost k medkulturnemu dialogu. Kompleksnost posamezne identitete omogoča solidarnost, ki je v okviru stereotipizirane, skupnostne razsežnosti nepredstavljiva. Že samo dejstvo, da je enakost spolov horizontalno vprašanje, pomeni, da medkulturni projekti, v katerih sodelujejo ženske z „manjšinskim“ in „večinskim“ ozadjem, lahko gradijo na skupnih izkušnjah.
(68) Revidirana Strategija socialne kohezije Sveta Evrope jasno določa, da je enakost žensk in moških temeljna in zelo pomembna zaveza. Zavzema se za „perspektivo integracije načela enakosti spolov“ na področju socialne kohezije, hkrati pa mora biti ta enako prisotna v vseh vidikih medkulturnega dialoga.
3.4.4 Odpravljanje ovir, ki preprečujejo medkulturni dialog
(69) Obstaja več ovir medkulturnemu dialogu. Nekatere so posledica težav pri sporazumevanju v več jezikih.
Toda druge se nanašajo na moč in politiko: diskriminacija, revščina in izkoriščanje; izkušnje, ki zlasti slabo vplivajo na pripadnike prikrajšanih in marginaliziranih skupin, so strukturne ovire dialogu. V več evropskih družbah je mogoče tudi najti skupine in politične skupine, ki pozivajo k sovraštvu do „drugih“, „tujcev“ ali nekaterih verskih identitet. Rasizem, ksenofobija, nestrpnost in vse druge oblike diskriminacije zavračajo samo bistvo dialoga in so očitna žalitev dialoga.
|
| |
