|
Svet Evrope in medkulturni dialog
|
| bet | 2/45 | | Sana | 10.04.2017 | | Hajmi | 0,5 Mb. | | #4401 |
1.1 Svet Evrope in medkulturni dialog
(8) Spodbujanje medkulturnega dialoga prispeva k temeljnemu cilju Sveta Evrope, ki je zaščita in spodbujanje človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Prvi vrh vodij držav in vlad držav članic (1993), ki je potrdil, da je kulturna raznolikost temeljna značilnost bogate dediščine Evrope in da je strpnost jamstvo za odprto družbo, je omogočil nastanek Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (1995) in vzpostavitev Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti ter začetek izvajanja Evropske mladinske kampanje proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti („Vsi drugačni - vsi enakopravni“).
(9) Tretji vrh vodij držav in vlad (2005) je opredelil medkulturni dialog (vključno z njegovo versko razsežnostjo) kot sredstvo za spodbujanje ozaveščanja, razumevanja, sprave in strpnosti ter tudi za preprečevanje konfliktov in zagotavljanje vključevanja in kohezije družbe. To je bilo podrobneje opredeljeno v „Deklaraciji iz Fara o strategiji Sveta Evrope za razvoj medkulturnega dialoga“, ki so jo sprejeli ministri za kulturo pozneje istega leta, kar je vodilo do priprave Bele knjige o medkulturnem dialogu.
1.2 Proces priprave Bele knjige
(10) Odbor ministrov je na zasedanju maja 2006 natančno določil, da bo Bela knjiga o medkulturnem dialogu opredelila način spodbujanja bolj intenzivnega medkulturnega dialoga v družbi in med družbami v Evropi ter dialog med Evropo in sosedstvom. Zagotovila naj bi tudi smernice glede analitičnih in metodoloških orodij in standardov. Bela knjiga je naslovljena na oblikovalce politik in upravno osebje, pedagoge in medije, organizacije civilne družbe, vključno s priseljenskimi in verskimi skupnostmi, mladinskimi organizacijami in socialnimi partnerji.
(11) Na podlagi odločitve Odbora ministrov je bilo med januarjem in junijem 2007 opravljeno obsežno posvetovanje o medkulturnem dialogu. To je med drugim vključevalo vse zadevne usmerjevalne odbore, člane Parlamentarne skupščine in Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti ter tudi drugih teles Sveta Evrope, vključno z Evropsko komisijo za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI), Evropskim odborom za socialne pravice, skupino na visoki ravni o socialni koheziji in Komisarjem za človekove pravice. Vsem državam članicam, članom Parlamentarne skupščine in Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti, predstavnikom verskih skupnosti, priseljenskih skupnosti in kulturnim ter drugim nevladnim organizacijam so bili poslani vprašalniki. Sekretariat Sveta Evrope je organiziral (ali soorganiziral) dogodke z nevladnimi organizacijami priseljencev, žensk, mladih, novinarjev, z medijskimi organizacijami ter tudi z mednarodnimi institucijami. Prvotni osnutki so bili na t.i. sestankih za pridobivanje povratnih informacij3 v natančen pregled predloženi izbranim interesnim skupinam in neformalni regionalni konferenci ministrov, pristojnih za kulturo.4
(12) V okviru tega procesa je bilo mogoče zaznati znaten interes sodelujočih in Svet Evrope se močno zahvaljuje vsem tistim, ki so zagotovili tako velikodušen prispevek k razpravi. Posvetovanje je pokazalo zaupanje v to, da je Svet Evrope zaradi svojih normativnih temeljev in bogatih izkušenj na moč primeren, da izvede pravočasno pobudo. Na podlagi posvetovanja je tudi nastal velik sklop predlogov o vsebini Bele knjige.
(13) Kar sledi, je osnovano na trdnih temeljih aktov Sveta Evrope, zlasti Evropske konvencije o človekovih pravicah in drugih temeljnih standardih. Upošteva bogato gradivo posvetovanja. V tem okviru je Bela knjiga proizvod demokratičnega razpravljanja, ki je bistvo samega medkulturnega dialoga. Dokument zaradi berljivosti in zato, ker je mnogo točk sestavilo več različnih organizacij, posameznih zamisli ne pripisuje posameznim sodelujočim.
(14) Velik obseg dokumentov, povezanih s procesom priprave Bele knjige, je na voljo na spletišču Sveta Evrope in v spremnih publikacijah. Vključuje tudi analize odgovorov držav članic, nevladnih organizacij in verskih skupnosti na vprašalnik o medkulturnem dialogu ter tudi monografije o medkulturnem dialogu z različnih vidikov (izobraževanje, mediji) in glede na posamezne interesne skupine (mladi, priseljenci). Dodatni dokumenti, vključno s sklopom „Najpogosteje zastavljena vprašanja“ in gradivom za novinarje, so na voljo v tiskani obliki in na spletišču.
1.3 Glavna vprašanja
(15) Na posvetovanju se je ves čas ponavljala tema, da stari pristopi ravnanja s kulturno raznolikostjo niso več primerni za družbe, v katerih je stopnja te raznolikosti (in ne zgolj njen obstoj) brez primere v preteklosti in ves čas narašča. Iz odgovorov na vprašalnike, ki so bili poslani državam članicam, je razvidno predvsem prepričanje, da je do nedavno najbolj priljubljen političen pristop, ki ga je mogoče povzeti z izrazom „multikulturalizem“, postal neustrezen. Po drugi strani pa ni bilo mogoče zaznati želje po vrnitvi k starem poudarku na asimilaciji. Za dosego vključujočih družb je bil potreben nov pristop in medkulturni dialog je bil pojem, ki mu je bilo treba slediti.
(16) Vendar pa pomen tega izraza ni bil dovolj jasen. Posvetovalni dokument je anketirane pozval, naj navedejo definicijo zanj, in opažena je bila nepripravljenost, da to tudi storijo. Delni razlog za to je, da medkulturni dialog ni že določena norma z enostavno definicijo, ki bi jo bilo mogoče neposredno uporabljati v vseh konkretnih situacijah. Delno pa je to pokazalo na dejansko negotovost glede tega, kaj medkulturni dialog pomeni v praksi.
(17) Anketirani na podlagi vprašalnika in sodelujoči pri posvetovanju so se kljub temu strinjali v izjavi, da univerzalna načela, kakor jih podpira Svet Evrope, zagotavljajo moralni kompas. Ta so omogočila okvir
za kulturo strpnosti in jasno opredelila njene meje, zlasti glede kakršne koli oblike diskriminacije ali dejanj nestrpnosti. Kulturne tradicije, pa naj gre za „večinske“ ali „manjšinske“ tradicije, ne morejo imeti prednosti pred načeli in standardi Evropske konvencije o človekovih pravicah ter drugimi instrumenti Sveta Evrope glede državljanskih in političnih, socialnih, gospodarskih ter kulturnih pravic.
(18) Zlasti je bilo poudarjeno, da je enakost spolov premisa medkulturnega dialoga, o kateri se ni mogoče pogajati, in mora tako zajemati izkušnje žensk in moških. Dejansko je bila enakopravnost stalna tema: z izzivom skupnega življenja v raznoliki družbi se je mogoče uspešno spoprijeti samo, če smo zmožni živeti skupaj v enakopravnosti in dostojanstvu. To skrb so močno poudarile vlade, nevladne organizacije na splošno in priseljenska združenja.
(19) Iz tega je izšlo, da pri uresničevanju medkulturnega dialoga ne bi smelo biti izključeno nobeno področje, pa naj bo to v soseščini, na delovnem mestu, v izobraževalnem sistemu in s tem povezanimi institucijami, civilni družbi in zlasti v sektorju mladih, medijih, svetu umetnosti ali politični areni. Vsak akter, pa naj gre za nevladne organizacije, verske odbore, socialne partnerje ali politične stranke, je vključen, tako kot so vključeni tudi posamezniki. In vse ravni vodenja, od lokalne, regionalne, državne do mednarodne ravni, so vključene v demokratično ravnanje s kulturno raznolikostjo.
(20) Končno in najbolj konkretno: posvetovanje je poudarilo velik obseg pridobljenih dobrih praks. To je treba natančno pregledati in razširiti, da se preseže zadržanost in ponovijo pozitivne izkušnje. Če je mogoče na podlagi posvetovanja izluščiti splošno pridobljeno spoznanje, je to spoznanje, da bo potreba po medkulturnem dialogu pomembna še vrsto let.
|
| |
