4.3.6 Družinsko okolje
(108) Starši in širše družinsko okolje imajo pomembno vlogo pri pripravljanju mladih na življenje v kulturno raznoliki družbi. Kot vzorniki svojih otrok morajo biti v celoti vključeni v spreminjanje miselnosti in dojemanja.
Izobraževalni programi za odrasle in družine, ki obravnavajo vprašanje kulturne raznolikosti, so družini lahko v pomoč pri uresničevanju te vloge.
(109) Bistvenega pomena je vzpostaviti prostore za dialog, ki so odprti za vse. Uspešno medkulturno ravnanje na vseh ravneh večinoma pomeni dejavno širjenje takšnih prostorov: fizičnih prostorov, kot so ulice, tržnice in trgovine, hiše, vrtci, šole in univerze, kulturni in socialni centri, mladinski klubi, cerkve, sinagoge in mošeje, sejne sobe v podjetjih in delovni prostori, muzeji, knjižnice in drugi prostori za prostočasne dejavnosti ali virtualni prostori, kot so mediji.
(110) Načrtovanje mest je očiten primer: urbani prostor je mogoče organizirati enonamensko ali pa na bolj odprt večnamenski način. Prvi način vključuje tradicionalna predmestja, naselja, industrijske cone, parkirišča za avtomobile ali obvoznice. Drugi pa zajema živahne trge, parke, ulice, polne vrveža, kavarne na pločnikih ali tržnice. Če enonamenska območja dajejo prednost atomističnemu obstoju, lahko odprti večnamenski prostori zbližajo različne dele družbe in vzbudijo občutek strpnosti. Izjemno pomembno je, da se populacije priseljencev ne znajdejo zgoščene v brezdušnih in stigmatiziranih naseljih, izključene in odrinjene od mestnega življenja, kakor se to pogosto zgodi.
(111) Kulturne dejavnosti lahko omogočijo poznavanje različnih kulturnih izrazov in s tem prispevajo k strpnosti, medsebojnemu razumevanju in spoštovanju. Kulturna ustvarjalnost omogoča pomemben potencial za krepitev spoštovanja do drugosti. Umetnost je tudi nekakšen svet protislovij in simboličnih soočenj, ki zagotavlja individualno izražanje, kritično avtorefleksijo in mirno reševanje sporov. S tem naravno širijo meje in povezujejo čustva ljudi ter neposredno vplivajo nanje. Ustvarjalni državljani, vključeni v kulturno dejavnost, ustvarjajo nove prostore in priložnosti za dialog.
(112) Muzeji in kulturna dediščina imajo možnost, da v imenu skupne človečnosti izpodbijajo selektivne zapise, ki odražajo zgodovinsko prevlado članov določene etnične ali narodne skupnosti, in ponudijo okvir za medsebojno priznavanje posameznikov z različnim ozadjem. Preučevanje kulturne dediščine Evrope lahko omogoči podlago za pluralno evropsko državljanstvo, potrebno v sodobnem svetu. Zgodovinske čezmejne in celinske poti Evrope se danes ponovno odkrivajo s pomočjo Sveta Evrope kot mreže „kulturnih poti“, na katere sta vplivala zgodovina kulturnih odnosov in stoletna medkulturna izmenjava, in omogočajo dostop do večkulturne dediščine Evrope ter so prikaz zmožnosti skupnega življenja v miru in raznolikosti.
(113) Vrtci, šole, mladinski klubi in prostori z mladinskimi dejavnostmi na splošno so ključna mesta za medkulturno učenje in dialog. Da bi bilo to dejansko res, je treba otrokom in mladim dati priložnost, da se z namenom komunicirati in pripravljati skupne dejavnosti srečujejo in sodelujejo s svojimi vrstniki različnih ozadij. Čim bolj so ta mesta integrirana, tem bolj so tudi učinkovita v smislu medkulturnega učenja.
(114) Mediji so bistveni prostori za posreden dialog. Izražajo kulturno raznolikost družbe, kulture uvrščajo v kontekst in lahko zagotovijo platforme za različne vidike, s katerimi njihovi bralci, gledalci ali poslušalci drugače ne bi vsakodnevno prihajali v stik. Da bi to uresničevali, bi morali zagotoviti raznolikost delovne ekipe in njihovo usposobljenost za ravnanje z raznolikostjo. Nove komunikacijske storitve zagotavljajo članom drugače pasivnega občinstva medijev, da v okviru medijev sodelujejo v medkulturnem dialogu, zlasti prek spletišč za navezovanje stikov, spletnih forumov in pri pripravljanju spletnih vsebin, kot je na primer Wikipedija.
(115) Globalni mediji ponujajo osupljivo množico vzornikov. Glede na takšno zapletenost, ki se nanaša na „drugega“, je lahko poenostavljeni stereotip, na katerega je mogoče projicirati vse zlo tega sveta, prikrito zelo mamljiv. Demokratično ravnanje z raznolikostjo je občutljivo delo: ne sme nasilno omejiti dialoga in mora tudi preprečiti, da bi se izrabljal za spodbujanje sovraštva ali nestrpnosti.
(116) Šport je pomembna možna arena za medkulturni dialog, saj ga neposredno poveže z vsakodnevnim življenjem. Zlasti nogomet kot svetovni šport je bil v preteklih letih predmet mnogih pobud proti rasizmu, ki jih je v evropskem okviru podprla Evropska nogometna zveza (UEFA) in opredelila načrt v desetih točkah ter izdala s tem povezane smernice za klube. Igranje skupaj na podlagi nepristranskih in univerzalnih pravil ter prevladujoče razumevanje poštene igre je lahko okvir medkulturne izkušnje.
(117) Delovno okolje se kot prostor za medkulturni dialog ne sme prezreti. Raznolikost je dejavnik, ki koristi inovacijam, kakor dokazujejo pomembna središča gospodarstva znanja. Različna delovna sila lahko spodbudi nove pristope glede skupinskega dela in sodelovanja uslužbencev. Strpnost se je izkazala za pomemben dejavnik pri pridobivanju talentov, potrebnih za razvoj tehnologije, ki je ključ za uspeh. Kljub temu pa je veliko članov manjšinskih skupin zgoščenih na slabo plačanih in negotovih delovnih mestih. Sindikati imajo lahko pri tem temeljno vlogo, pa ne zgolj za izboljšanje delovnih razmer, temveč tudi z zagotovitvijo prostorov za razvijanje medkulturne solidarnosti, ki lahko odpravi škodljive učinke segmentacije trga dela, saj slednjo lahko izrabijo rasistične organizacije.
(118) Vsakodnevno življenje v okviru javnih služb, nevladnih organizacij in verskih skupnosti zagotavlja veliko priložnosti za medkulturni dialog, saj omogoča več kot le bežne stike. Zdravstvene, mladinske in izobraževalne službe vsakodnevno vključujejo člane manjšinskih skupnosti. Njihovo osebje mora biti zmožno zagotoviti tolmačenje, kadar je to potrebno, in usposobljeno, da takšna srečanja in stiki postanejo produktivni. V zdravstvu na primer za posebno občutljivi veljata vprašanji materinstva in duševnega zdravja. Zaposlovanje članov manjšinskih skupin z različnim etničnim, verskim, kulturnim in jezikovnim ozadjem v javnih službah lahko razširi obseg medkulturnih veščin, ki so lahko na podlagi vzajemnosti in dostojanstva v pomoč pri odnosih z različnimi uporabniki storitev. Sheme pobratenja mest so izjemne priložnosti za spodbujanje strokovnega znanja na tem področju.
(119) Zavezanost Evrope multilateralizmu, ki temelji na mednarodnem pravu in spodbujanju človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, bi morala navdahniti medkulturni dialog na mednarodni ravni. Uporaba teh načel pri medkulturnem dialogu na mednarodni ravni je pomembna naloga za krepitev medsebojnega razumevanja. Evropski konsenz o tej nalogi so podkrepili tudi sklepi tretjega vrha Sveta Evrope (Varšava, 2005), razdelan pa je bil v nadaljnjih dokumentih.
(120) Sedanje geopolitične razmere se včasih opisujejo kot razmere vzajemno izključujočih se civilizacij, ki v škodo drugih tekmujejo za omejene gospodarske in politične koristi. Pojem medkulturnega dialoga lahko preseže neplodovite primerjave in stereotipe, ki lahko izhajajo iz takšnega razumevanja sveta, saj poudarja, da so kulturne identitete v globalnem okolju, zaznamovanem s preseljevanjem, vedno večjo soodvisnostjo ter enostavnim dostopom do mednarodnih medijev in novih komunikacijskih storitev kot na primer internet, vedno bolj kompleksne, se med seboj prekrivajo in vsebujejo elemente različnih virov. Prežemanje mednarodnih odnosov z duhom medkulturnega dialoga je produktivni odziv na to novo stanje. Medkulturni dialog lahko tako prispeva k preprečevanju konfliktov in njihovemu reševanju ter podpira spravo in ponovno vzpostavitev družbenega zaupanja.
(121) Svet Evrope je pripravljen sodelovati s sosednjimi regijami Evrope in preostalim svetom. Naloga Sveta Evrope, ki je močno zavezan zagotavljanju sodelovanja in dopolnjevanja svojih ukrepov z ukrepi drugih mednarodnih institucij, zlasti na evropski ravni, je prispevati k medkulturnemu dialogu na mednarodni ravni. Mednarodno delovanje, zlasti v evropskem okviru, pomembno prispeva k medkulturnemu dialogu. „Dodana vrednost“ tega delovanja, ki je na voljo tudi drugim mednarodnim institucijam, državam članicam, civilni družbi in vsem drugim interesnim skupinam, predvsem vključuje bogato strokovno znanje o standardih in nadzornih mehanizmih glede človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Tudi Svet Evrope lahko prispeva svoje strokovno znanje glede izzivov kulturne raznolikosti na socialnem, izobraževalnem, zdravstvenem in kulturnem področju. Svet Evrope nenehno in na strukturiran način ohranja stike s ključnimi interesnimi skupinami, kot so člani nacionalnih parlamentov, lokalnih in regionalnih oblasti ter organizacij civilne družbe v 47 državah članicah. Nazadnje lahko zagotovi prispevek tudi prek institucij, kot so Evropski center za globalno soodvisnost in solidarnost (Center Sever-Jug v Lizboni), Evropski center za sodobne jezike (Gradec), oba Evropska mladinska centra (v Strasbourgu in Budimpešti) ter s sodelovanjem z Evropskim centrom za vire o izobraževanju za demokratično državljanstvo in medkulturno izobraževanje (Oslo) in Evropskim kulturnim centrom v Delfih.
(122) Svet Evrope priznava pomen pobud, ki jih izvajajo drugi mednarodni akterji, in ceni partnerstva z institucijami, kot so institucije Evropske unije, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Organizacija ZN za izobraževanje, kulturo in znanost (Unesco), Organizacija Arabske lige za izobraževanje, kulturo in znanost (ALECSO) in Evro-sredozemska fundacija Anne Lindh za dialog med kulturami. Svet Evrope sodeluje pri „Zvezi civilizacij“, ki jo je vzpostavil generalni sekretar Združenih narodov in deluje pod pokroviteljstvom Španije in Turčije, in obravnava sprejetje memoranduma o soglasju z „Zvezo civilizacij“ z namenom krepitve sodelovanja.26 Hkrati preučuje tudi načine za spodbujanje medkulturnega dialoga v okviru aktov Sveta Evrope na področju človekovih pravic, demokracije in vladavine prava pri sodelovanju z drugimi akterji, kot sta Islamska izobraževalna, znanstvena in kulturna organizacija (ISESCO) in Raziskovalni center za islamsko zgodovino, umetnost in kulturo (IRCICA).
(123) Organizacija, kot je Svet Evrope, lahko tudi izkoristi sheme pripadnosti in sodelovanja, ki jih nekatere izmed držav članic ohranjajo z določenimi deli sveta. Čezmejne povezave, ki jih tradicionalno podpira Svet Evrope, imajo pomembno medkulturno razsežnost.
(124) Na mednarodni ravni organizirani nedržavni akterji, kot so nevladne organizacije, fundacije ali verske skupnosti, imajo ključno vlogo pri nadnacionalnemu medkulturnemu dialogu; resnično so lahko nosilci inovativnosti na tem področju. Tovrstne organizacije že dolgo obravnavajo izzive kulturne raznolikosti v svojih vrstah. Ustvarjajo mreže med skupnostmi, ki jih medvladni dogovori ne zagotavljajo tako zlahka.
(125) V tem okviru pa je opazna tudi vloga posameznikov. Tisti, ki so vajeni živeti in delati v medkulturnem okolju, zlasti tisti s priseljenskim ozadjem, so zmožni vzpostaviti vrsto stikov izven meja svoje države. Lahko delujejo kot nosilci razvoja, s spodbujanjem inovacij in navzkrižnim oplojevanjem zamisli. Nazorno poosebljajo kompleksnost in kontekstualni značaj identitete in so lahko pionirji medkulturnega dialoga.
5. Priporočila in usmeritve politike za prihodnje delovanje: skupna odgovornost glavnih akterjev
(126) Krepitev medkulturnega dialoga za spodbujanje naših skupnih vrednot spoštovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava ter s tem podpiranje večje enotnosti Evrope, je skupna odgovornost vseh interesnih skupin. Dejavna udeležba vseh v okviru petih političnih področij, opredeljenih v prejšnjem poglavju, bo vsakomur zagotovila koristi naše bogate kulturne dediščine in sodobnega okolja. Svet Evrope na podlagi svojega pojmovanja kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga ter tudi na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj lahko sestavi naslednja splošna priporočila in smernice ter razvije politične usmeritve za svoje prihodnje delovanje.
5.1 Demokratično ravnanje s kulturno raznolikostjo
(127) Da bi zagotovili razvoj kulturne raznolikosti, je treba na vseh ravneh razviti demokratično ravnanje z njo. V tem smislu je mogoče predlagati vrsto splošnih usmeritev, ki so predvsem naslovljene na nacionalne oblikovalce politik in druge javne oblasti.
(128) Medkulturni dialog potrebuje nevtralen institucionalen in pravni okvir na državni in lokalni ravni v skladu s standardi Sveta Evrope glede človekovih pravic ter na podlagi načel demokracije in vladavine prava. Hkrati bi morale obstajati zlasti jasna zakonodaja in politike proti diskriminaciji na podlagi spola, rase, barve kože, jezika, vere, političnih ali drugih mnenj, narodnosti ali družbenega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali katerega koli drugega statusa, kot je med drugim spolna usmerjenost v skladu s prakso Sodišča za človekove pravice27, ali starosti, fizične ali psihične invalidnosti v skladu z obrazložitvenim poročilom Protokola št. 12 h Konvenciji o človekovih pravicah.28 Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) je zagotovila smernice glede nacionalne zakonodaje za boj proti rasizmu in rasni diskriminaciji.29 Odnosi med vero in državo bi morali biti organizirani tako, da zagotovijo enake pravice in odgovornosti za vsakogar, ne glede na mišljenje, vest ali vero posameznika, da je tako v praksi svoboda mišljenja in vere popolnoma upoštevana.
(129) Treba je zagotoviti notranjo skladnost med različnimi politikami, ki spodbujajo oziroma lahko morebiti ovirajo medkulturni dialog. Eden izmed načinov za dosego tega je sprejetje usklajenega pristopa, ki presega običajne administrativne meje, v obliki medresorskega odbora, posebnega ministrstva za vključevanje ali enote v okviru urada predsednika vlade. Priprava in izvajanje „nacionalnega akcijskega načrta“ na podlagi mednarodnih standardov o človekovih pravicah, vključno s tistimi Sveta Evrope in v skladu s priporočili te bele knjige, lahko učinkovito prispeva k viziji integrirane družbe, ki ohranja raznolikost svojih članov in določa cilje, ki jih je mogoče prenesti v programe in so pod javnim nadzorom. Svet Evrope je pripravljen pomagati pri razvoju takšnih nacionalnih akcijskih načrtov in oceni njihovega izvajanja. Politično vodstvo na najvišji ravni je temeljno za uspeh pri tem. Civilna družba, vključno z manjšinskimi in priseljenskimi združenji, ima lahko pri tem pomembno vlogo. Za spodbujanje vključevanja se lahko ustanovijo posvetovalni organi, ki vključujejo predstavnike različnih zadevnih partnerjev. Nacionalni akcijski načrti bi morali vključevati tako nove priseljence kot tudi stare manjšinske skupine.
(130) Svet Evrope bi lahko zagotovil pobudo za spremljanje, ki bi lahko vključevala raziskave in konference, in s tem preučil širši pojem medkulturnega pristopa pri ravnanju s kulturno raznolikostjo, katerega pomemben sestavni del je medkulturni dialog. S tem delom bi se zlasti lahko preučile povezave oziroma sinergije med medkulturnim pristopom pri ravnanju z raznolikostjo in politiko vključevanja. Temu bi lahko sledil sklop ukrepov v okviru Sveta Evrope za spodbujanje pojma medkulturnega pristopa pri ravnanju s kulturno raznolikostjo, vključno z vključevanjem.
(131) Javne oblasti bi morale biti občutljive za pričakovanja kulturno raznolikega prebivalstva in zagotoviti, da se pri izvajanju javnih storitev spoštujejo zakoniti zahtevki ter upoštevajo želje vseh družbenih skupin. Ta zahteva, ki izvira iz načel nediskriminacije in enakosti, je zlasti pomembna na področjih ohranjanju reda in miru, zdravstva, mladih, izobraževanja, kulture in dediščine, stanovanjske problematike, socialne podpore, dostopa do sodišč in trga dela. Vključitev predstavnikov, ki pripadajo manjšini ali prikrajšanim skupinam, v pripravo politik za izvajanje storitev in načrtovanje odločitev o dodelitvi sredstev ter tudi zaposlovanje posameznikov iz teh skupin v storitvenem sektorju sta pomembna ukrepa.
(132) Značilnost javne razprave mora biti spoštovanje kulturne raznolikosti. Javno izražanje rasizma, ksenofobije ali katerih koli drugih oblik nestrpnosti30, ne glede na to ali izvira iz nosilcev javne funkcije ali civilne družbe, je treba zavrniti in obsoditi v skladu z zadevnimi določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah. Treba je odpraviti vsako obliko stigmatizacije ljudi, ki pripadajo manjšini in prikrajšanim skupinam, v javnem diskurzu. Mediji lahko pozitivno prispevajo k boju proti nestrpnosti, zlasti kadar spodbujajo kulturo razumevanja med člani različnih etničnih, kulturnih, jezikovnih in verskih skupnosti. Ljudje, ki delujejo na področju medijev, morajo razmišljati o problemu nestrpnosti v vedno bolj izrazito večkulturnem in večetničnem okolju držav članic ter o ukrepih, ki jih lahko sprejmejo za spodbujanje strpnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja.
(133) Države bi morale imeti strogo zakonodajo za inkriminacijo „sovražnega govora“ in rasističnih, ksenofobičnih, homofobičnih, antisemitskih, islamofobičnih izrazov, izrazov anticiganizma ali drugih izrazov, kadar ti spodbujajo sovraštvo ali nasilje. Strokovnjaki kazensko-pravnega sistema bi morali biti dobro usposobljeni za izvajanje in spoštovanje takšne zakonodaje. Obstajati bi morali neodvisni državni organi za boj proti diskriminaciji ali podobne službe, da natančno preučujejo učinkovitost takšne zakonodaje, vodijo ustrezno usposabljanje in podpirajo žrtve rasističnega izražanja.
(134) Posebno odgovornost pa imajo politični voditelji. Njihova stališča vplivajo na javno mnenje o medkulturnih vprašanjih, ki lahko omilijo ali povečajo napetosti. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) je obravnavala te nevarnosti in njihov prenos v prakso ter oblikovala vrsto praktičnih ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti za boj proti uporabi rasističnega, antisemitskega in ksenofobičnega političnega diskurza.31 Vodilni na lokalni ravni lahko z vodenjem občinske uprave veliko naredijo za zagotovitev miru med posameznimi skupnostmi. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) tudi priporoča, da se zavrne javno financiranje političnim strankam, ki spodbujajo rasizem, zlasti s „sovražnim govorom“.
(135) Javne oblasti so spodbujane, da po potrebi za ljudi, ki pripadajo prikrajšanim ali maloštevilno zastopanim skupinam, ob upoštevanju zahtevane strokovne usposobljenosti sprejmejo ustrezne pozitivne ukrepe v podporo njihovemu dostopu do odgovornih položajev v poklicnem življenju, združenjih, političnih, lokalnih in regionalnih oblasteh. Vse države članice bi morale priznati načelo, da so v nekaterih okoliščinah lahko potrebni ustrezni ukrepi za spodbujanje popolne in učinkovite enakosti oseb, ki pripadajo narodnim manjšinam ali pa večinskemu prebivalstvu, toda pod izrecnim pogojem, da se takšni ukrepi ne smejo šteti za diskriminacijo. Kadar se takšni ukrepi sprejmejo, je treba ustrezno upoštevati posebne pogoje ljudi, ki pripadajo narodnim manjšinam.32
***
|
