| Območje naše »slušne ploskve« je po naravi omejeno:
pri višinah mora imeti ton vsaj 16 nihljajev na sekundo (frekvenco 16 Hz), da ga zaznamo, po 20.000 nihljajih mu naš sluh več ne sledi. (Pes še sliši višino 30.000 hz, netopir in delfin pa celo 120.000 Hz.)
Pri glasnosti zvok dojamemo šele, ko preide »prag slišnosti« in se na drugi strani spremeni v pritisk in bolečino, ko doseže »prag bolečine«.
Sosednje tone med seboj razlikujemo po višini le takrat, če razlike med njimi niso premajhne.
Pri gostoti preveč zvočnih dogodkov v sekundi (15–25) te dojemamo le še kot strnjen zvok. Na drugi strani pa zvoke, ki so daljši od 8 sekund, med seboj ne zmoremo povezovati v ritmično smiselne enote.
Po obsegu se je glasba še v srednjem veku ravnala po legah človeških glasov, v dinamiki, glasnosti pa se je prilagajala takrat še dovolj mirnemu človekovemu okolju. Vsesplošno naraščanje šuma, hrupa in ropota tudi glasbi vsiljuje močnejše učinke in dinamična nasprotja.
Naš sluh je danes že zelo ogrožen. (Četudi sluhovod zapremo s plastelinom ali zaščitnimi slušalkami, zvok še vedno zaznavamo prek kosti. Če našemu sluhu dalj časa ne damo počitka, postane tudi zvok manjših jakosti škodljiv.) Če je obremenitev sluha z ropotom kratkotrajna, se čutne celice v notranjem ušesu še opomorejo. Če pa glasni zvoki na nas delujejo dalj časa, se čutne celice trajno poškodujejo (poklicna naglušnost delavcev v industriji, DJ-jev …).
Zvok tudi ubija: biolog spusti v komoro belo miško, skozi okence pa opazuje njeno vedenje. Pri povečanem hrupu postane žival vznemirjena, če pa se glasnost še povečuje, miš otrpne, se v krču vzpne in pogine.
Ima človek »pravico do miru«, da ga ne vznemirja in onesposablja ropot, ki ga ne mara in za nastanek katerega ni sam kriv?
Poznate predpise, ki občane ščitijo pred neželenim hrupom, pred preglasno glasbo iz soseščine, ropotom s ceste, z delovišč, pred ropotom petard in raket …?
Zvočno okolje, katerega del je tudi glasba, učinkuje na nas po členih naslednje verige:
Dražljaj (zvočni valovi, ki dosežejo naše uho, zanihajo bobnič, ta nihaj prenese prek slušnih koščic do notranjega ušesa, kjer ga prevzamejo občutljive slušne celice).
Občutenje (možgani dražljaj sprejmejo kot zvočni učinek).
Zaznava (ker je zvokov, ki dotekajo v možgane brez števila, jih ti razbirajo na pomembne in take, ki jih brez škode lahko preslišijo – npr. zvoke, na katere smo se navadili).
Mišljenje, sodba (možgani so nagonsko navajeni poiskati vsakemu zvoku ali zvočnemu dogajanju pomen. Kakšen je, od kod, kaj pomeni. Pri glasbi: kdo igra skladbo; jo igra dobro; poznam skladbo; mi je všeč …).
Odziv (če zvok sporoča kaj pomembnega – prijetnost, neprijetnost – se temu primerno odzovemo. Če nam je glasba všeč, ji prisluhnemo, če ne, se ji skušamo izogniti.
Slušni dražljaji – in glasba je sestavljena iz takih dražljajev – se na poti v možgane dotaknejo in vzburijo območja tudi drugih čutil. Zato gre koračnica ali poskočna glasba »v noge«, zato pesmi in skladbe »sežejo v srce« in so poslušalci »ganjeni«, zato nam ob kaki glasbi »srce burneje utripa in dihamo sunkoviteje.
|
