|
Človekove pravice in temeljne svoboščine
|
| bet | 20/45 | | Sana | 10.04.2017 | | Hajmi | 0.5 Mb. | | #4401 |
4.1.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine
(80) Človekove pravice zagotavljajo temeljni okvir za udejanjanje medkulturnega dialoga. Med najbolj pomembnimi določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah so pravice do svobode mišljenja in izražanja, svobode vere, svobode zbiranja in združevanja ter pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Pravice v Konvenciji je treba uživati brez kakršne koli diskriminacije. Poleg tega Protokol št. 12 h Konvenciji določa splošno prepoved diskriminacije. Sklop pravic poleg civilnih in političnih pravic zajema tudi socio-ekonomske pravice na podlagi Evropske socialne listine, ki obravnava vrsto vprašanj, ki lahko posebno močno vplivajo na ljudi iz prikrajšanih skupin (dostop do zaposlitve, izobraževanja, socialnega varstva, zdravstva in stanovanja),17 ter kulturne pravice, opredeljene v različnih listinah in konvencijah, kakor je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966).
(81) Svoboda izražanja, zagotovljena v prvem odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, je osnovni pogoj sodelovanja v medkulturnem dialogu. Uveljavljanje te svoboščine, ki vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti, se lahko omeji v nekaterih pogojih, opredeljenih v drugem odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. „Sovražni govor“ je v zadnjih letih vedno večja skrb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v svoji sodni praksi z vsakim primerom zarisovalo mejo, preko katere pravica do svobodnega izražanja ni več zagotovljena.
(82) Nekateri izrazi so neutemeljeno napadalni, obrekljivi ali žaljivi v smislu ogrožanja same kulture strpnosti; dejansko lahko povzročijo ne le nenamerno žalitev za člane manjšinskih skupnosti, temveč jih s tem lahko tudi izpostavijo ustrahovanju in grožnjam. Spodbujanje sovraštva, ki temelji na nestrpnosti, ni v skladu s spoštovanjem temeljnih pravic in svoboščin, zagotovljenih s Konvencijo in sodno prakso Sodišča.
(83) Evropsko sodišče za človekove pravice je za omejevanje svobode izražanja vendarle določilo visok prag ter navedlo, da je treba zaščititi tudi izražanje, ki „žali, šokira ali vznemirja“.18 To na primer pomeni določeno svobodo do kritiziranja vere drugih (kot sistema idej, ki jih ti lahko prevzamejo). Sodišče upošteva vpliv in kontekst izražanja, zlasti če to prispeva k pluralistični javni razpravi o zadevah splošnega interesa.
(84) Glede medijev je temeljno načelo zaščita svobode izražanja; kljub temu da se priznavajo posebne dolžnosti in odgovornosti novinarjev, ki morajo biti svobodni pri izražanju svojih mnenj o zadevah javnega interesa, vključno z vrednostnimi sodbami, pa morajo biti novinarji tudi odgovorni za zbiranje in razširjanje objektivnih informacij. Pri vseh, ki poklicno delujejo na medijskem področju, je ob upoštevanju njihove vloge obveščanja javnosti treba povečati njihovo ozaveščenost glede nujnosti medkulturnega dialoga in sodelovanja izven etničnih, kulturnih, verskih in jezikovnih meja z namenom spodbujanja kulture strpnosti in medsebojnega razumevanja.
4.1.3 Od enakih možnosti do enakopravnega uživanja pravic
(85) „Evropski socialni model“, na katerega se sklicuje Revidirana Strategija socialne kohezije, želi zagotoviti temeljno enakost življenjskih možnosti. Tisti, ki najbolj potrebujejo zaščito pravic, imajo pogosto najslabše pogoje za njihovo uveljavljanje. Pravno varstvo pravic je treba pospremiti z določenimi ukrepi socialne politike, da se vsakomur v praksi zagotovi dostop do pravic. Tako Evropska socialna listina kot tudi Evropska konvencija o pravnem statusu priseljenih delavcev na primer poudarjata, da države podpisnice poskrbijo za to, da morajo biti priseljeni delavci in njihove družine, ki zakonito prebivajo na njihovem ozemlju, upravičeni do enako ugodne obravnave, kot jo zagotavljajo njihovim državljanom v socialnem in ekonomskem okviru.
(86) Poleg upoštevanja načela nediskriminacije so države spodbujane tudi k sprejemanju pozitivnih ukrepov za odpravo neenakosti, ki izvirajo iz diskriminacije in s katerimi se spoprijemajo člani prikrajšanih skupin. V javni sferi morajo državni organi strogo spoštovati prepoved diskriminacije kot odraz nevtralnosti v kulturnih in verskih zadevah. Vendar pa formalna enakopravnost ni vedno zadostna, za spodbujanje učinkovite enakopravnosti pa bi bilo v nekaterih primerih treba sprejeti posebne ukrepe, ki so skladni z načelom nediskriminacije. V nekaterih okoliščinah lahko neobstoj različne obravnave pri popravljanju neenakosti brez razumne in objektivne obrazložitve privede do diskriminacije. 19
(87) Morda bi bilo treba, z določenimi omejitvami, sprejeti praktične ukrepe, da se zadosti pogoju raznolikosti.20 Takšni prilagoditveni ukrepi ne bi smeli kršiti pravic drugih ali povzročiti nesorazmernih organizacijskih težav ali pretiranih stroškov.
|
| |
