4. Zdravje kot prioritetna slovenska vrednota
V odnosu do zdravja se še vedno srečujemo s številnimi paradoksi in dilemami, ki jih je odkrival že psiholog Anton Trstenjak (1989), kot so:
1. Ker smo deloholiki in odvisniki vseh vrst, ne utegnemo in nočemo biti zdravi. Po drugi strani nam bolezen prinaša vsaj sočutje bližnjih.
2. Ne znamo biti zdravi, ker smo odtujeni od naravnih virov življenja.
3. Ne moremo biti zdravi13, ker smo pod stalnim stresom. Na račun naše skrbi za zdravje pa uspevajo zavarovalnice.
4. Ne smemo biti naravno zdravi, ker sistem z nami ne bi mogel manipulirati.
5. Zdravje je kategorični imperativ življenja. Moramo biti zdravi zato, da nas delodajalec ne bi odpustil ali prisilno upokojil. Skrb za zdravje postane dolžnost, kadar svoje izbire reducira mo na to, kaj vse moramo narediti na dan za svoje zdrav je: meditacija, joga, tek, zdrava hrana, ergonomska ureditev prostora po feng šuju.
Kot potencialni in aktualni bolniki (nem. Kranken, ang. sick persons, patients) imamo ne le različne, ampak tudi nasprotujoče odnose do zdravja. Nekateri za vsako vročino kličejo zdravnika, drugi pa se obračajo nanj prepozno.
Zdrave navade in skrb za zdravje prebivalstva so odvisne od vrednotenja zdravja. V raziskavi Slovensko javno mnenje 1999 (Toš, SMJ, 2000) so respondenti postavili na prvo mesto druži no, na drugo zdravje, na tretje delo, nato prijatelje, denar, zabavo, domovino in na zadnje mesto vero. V zadnjih 30ih letih sta bila trenda zdravja in sreče v Sloveniji ugodna, kar pome ni vztrajno rastoča.
Brina Malnar (2012) poroča, da se je med leti 1981 in 2011 kljub staranju prebivalstva podvojil delež tistih anketiranih oseb, ki je svoje zdravje ocenila kot zelo dobro, kar interpre tira izraz izboljševanja materialnih pogojev življenja. Rast sreče je bila zlasti visoka v obdobju 1991-95. Tudi po občutku sreče smo se uvrstili v sredino vseh 27ih držav EU. Primat imajo skandinavske države in druge države z uspešnim gospodarstvom, urejeno socialno mrežo, majhnim obsegom družbenih razlik in visokim zaupanjem v ustanove sistema. Slovenija je sicer vodilna med nekdanjimi socialističnimi državami, ki so vse po vrsti razvrš čene v spodnji polovici lestvice. Vprašanje pa je, ali bo pomenilo leto 2012 strm padec14.
Časopis Delo že deset let izvaja anketo o zdravju15. Ob koncu vsakega leta zastavlja vprašanja o pomenu zdravja. Zdravje je že vsa leta na prvem mestu, družinska sreča na drugem, mir in varnost pa na tretjem. Le malenkostno se spreminjajo odstotki. Letos sta zdravje in družinska sreča dobila najvišje odstotke doslej. Na koncu l. 2011 se je 93 % anketiranih opredelilo za (fizično) zdravje kot najvišjo vrednoto. Kljub temu nismo razvili visoke zdravstvene pisme nosti, ker le cca ¼ anketirane populacije goji zdrav način življenja. Dejansko niti zdravje niti družina nista prioritetni vrednoti tako kot sta deklarativno.
V zadnjem času v tujini in pri nas strokovnjaki proučujejo vpliv različnih dejavnikov na dobro počutje kot bistveno kvaliteto zdravja. Prva mednarodna konferenca Chance4Change z naslovom »Preprečevanje in premagovanje stresa pri posamičnikih ter kakovost življenja (dobro počutje v urbanih okoljih« je potekala 19. septembra 2012, v Mariboru, v Hotelu City. Na njej je razpravljalo 43 strokovnjakov iz Avstrije in Slovenije.
Avtorice Novak, T., Šprah, L. in Fridl, J. (2012)16 so identificirale stanje dobrega počutja v slovenskih regijah glede na zdravstvene, ekonomske in okoljske kazalnike. Izpostavile so 16 kazalcev dobrega počutja kot so stanovanje, delo, dohodki, okolje, splošna načela, izobrazba, neonatalno in poklicno zdravje, rizična vedenja, odnosi, ravnotežje pri delu, dostopnost zdravstvenih storitev in socialnih transferjev, varnost, razvojne perspektive, demografski profil. Na osnovi tega je možno sklepati, da krepitev pogojev dobrega počutja pomeni izbolj ševanje zdravstvenega stanja prebivalstva. Možno je tudi predvidevati, da se bo zaradi varče valnih ukrepov obstoječe vlade slabšalo ekonomsko stanje prebivalstva, vse več Slovencev pa bo materialno, socialno in še kako drugače revnih, kar pogojuje bolezni revščine.
Ugotovitev avtoric Novak, T., Šprah, L. in Fridl, J. (2012) je, da je zlasti v pomurski in zasavski regiji in širše gledano tudi v drugih regijah vzhodne Slovenije zdravstveno stanje prebivalcev izrazito slabo, zato bi bilo treba več ukrepov posvetiti tema regijama (in ob tem upoštevati še nekatere specifičnosti teh regij-npr. v zasavski je velik problem tudi okolje in stanovanjska problematika (majhna, neadaptirana stanovanja), v pomurski pa staro, neizobra ženo in revno prebivalstvo), ne pa oblikovati splošnih ukrepov, ki bi enako veljale za vse regije. Dobro se počutimo, kadar vzpostavimo ravnotežje med vsemi različnimi plastmi naše osebnosti, kakor tudi z družbenim in okoljem, kar je težko dosegljivo.
Mreža ponudnikov dobrega počutja se zaveda, da zanemarjanje psiho-socialnih vidikov zdravja vodi v ekonomsko stagnacijo. Zato spodbuja rast materialne blaginje z ustvarjanjem priložnosti za zaposlovanje, obnovo fizičnega okolja in krepitvijo lokalnega gospodarstva, skuša okrepiti tudi psihosocialno blaginjo posamičnika v skupnosti. Ta Mreža je izdala knjigo Kompas dobrega počutja (Ratswohl, A. (ured., 2012), ki vsebuje seznam 106 ponudnikov iz Slovenije in Avstrije, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem dobrega počutja (npr. psihično zdravje – svetovanje, podpora, pomoč; zagotavljanje počitka in sprostitve, šport in gibanje, sproščanje z ustvarjalnimi dejavnostmi, prehrana, izobraževanje na tem področju). Knjiga pokriva mesta Maribor, Gradec, Murska Sobota. S teoretičnimi modeli omogoča organizacijo delavnic proti stresu, preobremenjenosti in izgorevanju na delovnem mestu ali kje drugje v Avstriji in Sloveniji.
Slovenci smo vedno bolj pozorni na pomen zdrave hrane. RIS Dvorec Rakičan organiziral prvo mednarodno znanstveno srečanje z naslovom Prehrana, gibanje in zdravje v času od 10. do 22. Oktobra 2010. Podprt je bil s projektom Zdrava hrana za zdravo življenje, ki ugotav lja, da hrana v družinah in različnih javnih zavodih, šolah in vrtcih, bolnicah, domovih za ostarele ni najbolj zdrava. Jesti je treba preprosto hrano iz lokalnega okolja, kakršno smo jedli vso zgodovino in še pred 50. leti. Ker pa jo je izpodrinila cenejša, vsem dostopna onesnažena industrijska hrana, se prejšnjemu stanju lahko približa le ekološko pridelana hrana, ki je sicer dražja, kar pa ne sme biti alibični argument za njeno odklanjanje.
Kot deloholiki in druge vrste zasvojenci smo nagnjeni k distresom, ki so vir bolezni, zaradi preutrujenosti. Deloholizem kot zasvojenost prinaša razne vrste utrujenosti kot so biološka, delovna, utrujenost notranjih organov in čutil in kronična utrujenost17. Te zasvojenosti proučuje funkcionalna medicina.
Z namenom preprečevanja zasvojenosti delujejo v svetu in pri nas različna društva in skupine za samopomoč. V ZDA delujejo društva za samopomoč skoraj za vsako zasvojenost posebej. Pri nas je Društvo sprememba v srcu nevladna organizacija. V njej se združujejo zasvojene osebe, ki se zdravijo zaradi ne-kemičnih odvisnosti, z namenom, da bi si pomagali pri zdravlje nju in rehabilitaciji zaradi bolezni odvisnosti ter delovali preventivno. V te skupine je težko priti, ker je zdravljenje dolgotrajno. Še najlaže je pozdraviti alkoholizem v nekaj mesecih, tež je je odpraviti zasvojenost s spolnostjo, ki traja do enega leta, najtežje pa zasvojenost s hrano, ki traja več let (Rozman, 2012).
Za člane Društva je organizirano zdravljenje ne-kemičnih odvisnosti, ki nastanejo z zlorabo postopkov, po modificirani socialno-andragoški metodi, ki je opisana v knjigi Peklenska gugalnica (Rozman, 1998). Zdravljenje poteka v dveh terapevtskih skupinah. Prvo vodi Sanja Rozman, drugo pa vodi Peter Topić kot ekspert za zdravljenje seksualne zasvojenosti18.
Pri nas se počasi razvijajo tudi različne oblike alternativnega zdravljenja. S tem ko se razširja pomen medicine izven oz. onkraj njene trde naravoslovne znanstvenosti, postaja problem njena komplementarnost z njo kot alopatično, simptomatsko medicino. Nekateri jo skušajo obogatiti z novimi spoznanji. Tako Starc (2012) razlaga nova fizikalno-kemijska spoznanja o energetsko-informacijskem delovanju človeškega telesa. Treben (2002) meni, da se je treba v času, ko se velika večina ljudi oddaljuje od naravnega načina življenja in se jim grozeče približujejo bolezni zaradi nepravilnega odnosa do življenja vrniti k našim zdravilnim rastli nam, drugi k duhovnosti, tretji k zdravi vegetarijanski prehrani.
Zaradi kompleksnosti sodobnega življenja in spoznavanja zapletenosti delovanja našega organizma, narašča potreba po celostnih pristopih k zdravju. Za zdravljenje z bioenergijo se odločajo bolniki, pri katerih je klasična medicina odpovedala. V Evropi in ZDA se alternativ no zdravi 40 % bolnikov. Z vzhodno medicino se zdravi 3-4 milijarde ljudi, s klasično pa le1-2 milijardi (Starc, 2011).
Celostno zdravje pomeni življenje v skladu z naravo, družbo in s samim seboj,kar je pri današ njem tempu življenja prej izjema kot pravilo. Treba se je zavedati sebe in občutiti lastno telo (Škoberne, 2008), gojiti pozitivne misli (Atkinson, 2008), poskušati obvladovati čustva (Goleman, 2006) in dosegati jasnost in ubranost duha (Zohar, 2000).
Tudi v Sloveniji so potrebne celovite spremembe, ki so jih opredelili strokovnjaki v poročilu skupine Svetovne zdravstvene organizacije – Regionalnega urada za Evropo in Evropskega komiteja za razvoj promocije zdravja (2012), saj so nekateri raziskovalci javnega mnenja o pomenu zdravja (Toš, N. in Malnar B., ured., 2002) so že pred desetimi leti opozorili na razvoja dejavnikov tveganja med Slovenci ter na premalo zdrav življenjski slog, ki prinaša precej visoko pogostost kroničnih obolenj.
Vzorčni primer ustrezne nacionalne strategije, ki vključuje vse resorje, lahko predstavlja južna pokrajina v VB – Wells, ki je s Slovenijo primerljiv po velikosti, mnogih sociodemografskih značilnostih in družbenih pokazateljih. Wells že ima razvito celostno strategijo za izboljšanje življenja posamičnika in javnega zdravstva v celoti. Prizadeva si ne le za izboljševanje zdravja prebivalstva, ampak tudi za zmanjševanje neenakosti v zdravju (Zajc, 2000).
Ihan (2011) meni, da se Slovenci premalo zavzemamo za kakovost preživetja. Slepimo se, da je vse drugo pomembnejše od bogastva zdravja v najširšem pomenu te besede. Premalo vemo o psihosomatski, socialni in duhovni pogojenosti zdravja19. Ihan (2011) in Zupančič (2009) zastopata tezo, da pomanjkanje testosterona skupaj z drugimi dejavniki »ustvarja« mamine sinčke, poženščene moške in prezgodnje bolezni. Sicer jima je mogoče očitati, da malikujeta tradicionalno virilno kulturo, ki naj bi bila tudi kolektivno testosteronsko najbolj zdrava, saj je po 'zakonu' naravne reprodukcije nastalo največ potom cev. Vendar pa današnje 'posesivne' cankarjanske matere manično razvajajo svoje potomce, zlasti sinčke, da bi imeli do minute izpolnjen dan z desetinami tečajev in aktivnosti, izkazujejo v skrajni posledici svojo asocialnost. Pri nas je »hotel mama«20 med najbolj priljubljenimi servisi v EU (takoj za Slovaško). To pomeni, da se mladina danes bolj kot odgovorne zrelosti neformalno uči odvisnosti od staršev, pri čemer ne smemo spregledati kot dejavnika za nastalo stanje stihijskega delovanja trga delovne sile in neinovativno politiko zaposlovanja mladih.
Zdravniška zbornica v Sloveniji izobčuje zdravilce, ker niso študirali medicine kot trde naravo slovne znanosti. Njihovo delovanje izenačuje s placebo efektom in šarlatanstvom. To seveda ne pomeni, da so zdravniki in zdravilci nezmotljivi. Nobena medicina ni matematično natanč no preračunana na solidne diagnoze in zanesljive prognoze. Dejstvo je, da bolnik v vsakem primeru na svoje zdravljenje vpliva (tudi) s svojo voljo s smeri placebo ali nocebo, četudi tega ne ve. Ker zdravljenje z bioenergijo ni merljivo in ne sloni na osnovi diagnoz, je lahko le dopolnilno klasični medicini, ne more je pa nadomestiti.
Pri nas alternativci veliko pišejo o omejenosti zahodne medicine, skoraj nič pa o lastnih ome jitvah21. V Belgiji in na Nizozemskem in še kje drugje lahko bolnik izbere kombiniran uradno medicinski in alternativni, denimo homeopatski način zdravljenja. Zdi se, da si z alternativ nimi načini zdravljenja bolnik lahko svoje zdravje kvalitetneje ohranja in podaljšuje. Ni pa vedno tako, ker alternativna medicina ni nadomestilo za alopatično medicino22.
Tako ima privatna zdravilna organizacija Medin, Inštitut Bion v Stegnah 21 na spletnih straneh23 objavljene integrativne cilje zdravja, nikjer pa ne najdemo pričevanj očividcev in dokazov ekspertov, da so ti cilji v večini primerov doseženi. Enako delujejo tudi druge organi zacije zdravilstva. V Ljubljani je v začetku decembra 2008 odprl vrata prvi slovenski zdra vilni center Medin za integrativno zdravljenje raka, sladkorne bolezni, multiple skleroze, osteoporoze, artritisa in sorodnih bolezni ter za preventivo.
Medin in podobne ustanove dajejo poseben poudarek zdravljenju z elektromagnetnimi terapijami, ki temeljijo na tujih in lastnih znanstvenih raziskavah. Z bioresonančnim testom ugotovijo, kaj ovira medcelično komunikacijo. Resonanca kot ujemanje valovanj telesa in naprave nastane, ko celice telesa sprejmejo takšno elektromagnetno valovanje, kot ga potrebu
jejo. Z bioresonanco ne zdravijo simptomov, temveč poiščejo izvor obolenja in delujejo direkt no nanj. Seveda pa bolnik kot klient, ki tega formalnega znanja nima, kakor tudi nima dostopa do navedenih strokovnjakov, ampak le do operaterjev, lahko le upa v najboljši rezultat in verjame v verodostojnost postopkov. Celice našega organizma rabijo za bolj zdravo medsebojno komunikacijo cca dve leti, kakor to pojasnjuje Holford (2009).
Najpogosteje se pogovori pacienta z zdravnikom dogajajo na ravni faktografskih fizioloških opisov z recepti. V tem ozračju ni mogoče doseči in vzdrževati dobrega stika s sogovornikom.
Gre za tayloristično štancanje števila strank. To se dogaja tudi v t.i. celostnih alternativah.
V našem prostoru krožijo različne dogme o zdravju. So še sodobnejše tehnološke izvedbe bicoma, ki same določajo diagnozo stanja klienta, vendar pa je to enostransko. Človeški dejavnik je sicer zmotljiv, vendar pa deluje odzivno glede na pripovedi klienta. Tudi delo vanje bicom naprave se bo v prihodnosti še izboljševalo, vendar si ne smemo domišljati, da bo tehnologija sama rešila težave.
Avtorja Papuga, P. in Globočnik Papuga P. (2007) vesta, da obstaja več teorij prehranjeva nja, ki jih uporabljajo različne diete. Za naš prostor napravita seznam uravnotežene prehrane in izbor telesnih vaj za krepitev oz. poživitev delovanja posameznih organov, bralcu pa prepušča ta, da sam spozna svoj specifični prehranjevalni slog. Za nekatere je ta slog v kombinaciji mesne in vegetarijanske hrane.
Individualno zdravje je eno samo, nesporazumi pa nastajajo zato, ker o njem različni strokov njaki pogosto govorijo homonimno. Tudi imunosti je več vrst npr. celična in sistemska24. Zato se dogaja, da dva laboratorija ne merita iste imunosti. Cilje zdravilnih organizacij, ki preveč obljubljajo, kar vodi v razočaranja, bi bilo treba korigirati glede na izkustva bolnikov, da bi bili manj iluzorični in bolj realni ter bolj merljivi. Za izboljševanje stanja imunosti, ki baje tiči v črevesju, je treba še pol leta uživati probiotike.
Mikrobiologinja Engers (2015) razumljivo razen o črevesju in odvajanju spregovori še o želodcu, slepiču, prehrani, o potovanju prehrane skozi naše organe, celiakiji in občut ljivosti za gluten, intoleranci za laktozo in fruktozo, bruhanju, zaprtosti, imunskem sistemu in bakterijah, antibiotikih, probiotikih, prebiotikih. V zadnjem času črevesje kot izvor imunosti ni prezrt organ.
Če poznajo izvore bolezni, lahko zdravilci bolniku svetujejo, kaj storiti in česa ne storiti, da se jih izognejo (Gordon, et al. 2011). Očitno je, da pri zdravljenju ne gre za popravilo ene motnje. Zdravljenje je proces, ki poteka na več osebnih ravneh. Vsak ima neskončne možnosti, toda le tiste izmed njih prebudi, v katere verjame. Predpostavka vseh holističnih pristopov je enost telesa in duha, ker je vse z vsem povezano (Weber, 2012). Vendar pa tudi nova holistična paradigmi ni vsemogočna, ker more predvideti vseh agensov, ki pogojujejo komplikacije.
Danes dve skrajnosti pogojujeta salutokratsko ideologijo. To sta kult telesa in kult duha. A še vedno velja 'zdrav duh v zdravem telesu'. Razvijanje duhovnosti je pogoj zdravega staranja25. Knez (2010) nas vodi na duhovno pot spoznanja, lastnega prepričanja in vere v duhovne vrednote, ki jih mora izražati skozi svoje misli, besede in dejanja. Duhovno delovanje je najvišja kakovost življenja. Spoznamo jo po etično odgovorni osebnosti, ki ni egocentrična, ampak je empatična zaradi poslanstva, ki ga posveča smislu življenja. Cilj je tudi izpolnje nost življenja. Pokaže nam, da človek izrazi svoje potenciale šele z dobroto in ljubeznijo duha. Šele v tej luči jih lahko spozna, se jih zaveda in jih pravilno uporabi. Človek je kot vezna posoda, če odteče energija iz enega dela, odteče tudi iz drugih. Predolga raztreščenost zaradi slabih odnosov zniža raven imunske sposobnosti.
Duhovno realnost dosežemo vsakokrat, ko se zavedamo sebe, svojega telesa, misli in življenja okrog sebe in sedanjega trenutka. V duhovni realnosti živi vsak, ki svojo duhovno energijo usmeri v nesebično pomoč drugim. Jezus, Buda in drugi so zdravili ljudi po njihovi lastni veri. Ti so spoznali duhovno resnico in se po njej ravnali. Tudi poduhovljeni človek je še vedno le tisti, ki se prav tako približuje svojim duhovnim spoznanjem in se spreminja. Za razliko od drugih to naredi lažje in hitreje.
Čim bolj se umika država iz javnega zdravstva, tem bolj je vsak sam odgovoren za vzdrževanje zdravja tako preventivno kot kurativno, ko je že v procesu zdravljenja. Skrb posamičnika za lastno zdravje postaja tem intenzivnejša, čim starejši je. Zdrav način življenja je priporočljivo vseživljenjsko gojiti, saj nekatere bolezni nastajajo že zgodaj. Sicer je res, da se vseh bolezni se ni mogoče izogniti, vendar pa se jim ni treba izpostavljati.
Viri neformalnega učenja o zdravju so številni tudi v Sloveniji. K skrbi za lastno zdravje sodi upoštevanje preizkušenih nasvetov kot so meditacija, zdrava prehrana, gibanje, naravno okolje. Vsak lahko v naših revijah Zdravje, Viva, ABC zdravja, Skupaj za zdravje človeka in narave in drugod najde naslove, cilje in načine dela ustanov, kjer delajo, kjer delajo in mu lahko pomagajo strokovni profili kot so psiholog, socialni delavec, radiestezist, maser, kiropraktik, akupunkturist, homeopat, bioenergetik, psihoterapevt. V teh virih so tudi druge pomembne informacije o stanju raziskovanja o določenih boleznih in načinih njihovega uspešnega zdravljenja. Danes večina ljudi uporablja internet pri iskanju informacij o zdravju. Pri tem je treba razlikovati informacije, 1. ki jih objavlja kdo na osebnem blogu, 2. ki, so del propagandnih ali reklamnih objav in 3. ki so sporočila medicinskih združenj. Tvegano je postavljanje diagnoz in izbira zdravil po internetu. Pri nas in v svetu obstajajo številna združenja in društva za posamezne bolezni, društvo vegetarijancev, ki so prav tako vir neformalnega znanja.
Bolniki imamo svoje pravice in dolžnosti. Zakon o bolnikovih pravicah (Uradni list, 2008, št. 15) pove, da zdravstveno zavarovanje vključuje naslednje pravice:
- v osnovni zdravstveni dejavnosti, zobozdravstveni dejavnosti ter specialistično ambulantni dejavnosti,
- storitve v domovih za starejše, posebno socialno-varstvenih zavodih in zavodih za usposabljanje,
- zdraviliškega zdravljenja,
- obnovitvene rehabilitacije invalidov,
- udeležbe v organiziranih skupinah za usposabljanje
- letovanja otrok in šolarjev,
- prevoza z reševalnimi vozili,
- zdravil, predpisanih na recept,
- do spremstva,
- tehničnih pripomočkov za vid, sluh, govor ter drugih pripomočkov,
- zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini,
- zdravljenja v tujini.
Bolniki se pri nas pritožujejo na čakalne dobe in čas sprejemanja v ordinacijo kot tudi na nestrokovne pristope. Starejši se pritožujejo, ker jim zdravniki zaradi njihove starosti ne dajo kakšne napotnice za pregled ali recepta za zdravilo.
Bolnik nima le pravic, ampak ima tudi dolžnosti, npr. da hodi redno na preglede in kontrole. Nekaterim bolnikom je treba razložiti, v čem se motijo. Če se komu zgodi krivica, se lahko pritoži. Ima vpogled v zdravstveno dokumentacijo. Za presojo napačnih diagnoz26 je pristojna Zdravniška zbornica. Bolnike najbolj motijo dolge čakalne dobe. Bolniki so nezadovoljni z organizacijo zdravstvenega sistema, ne pa toliko z zdravniki. Starejši bolni ki pogosto dobijo vtis, da pri zdravniku ne dobijo recepta ali napotnice za specialistični pregled, ker so zanje prestari. Nekateri bolniki rabijo pomoč pri odškodninskih tožbah (Košir, 2012).
Slovenija ima še vedno zakon o obveznem cepljenju otrok, čeprav se mu starši vedno bolj upirajo. V Belgiji je cepljenje neobvezno. Dolinar (2013) meni, da boja proti škodljivim mikroorganizmom ne dobimo zgolj s 'krepitvijo' imunskega sistema, ampak z onemogoča njem rasti patogenih mikrobom.
Lahko se na hitro neformalno informiramo o novostih na področju ohranjanja zdravja v najširšem smislu. 12. festival za tretje življenjsko obdobje je potekal v času 1. do 3. oktobra 2012 kot osrednji dogodek evropskega leta 2012 v Cankarjevem domu. Izpostavil je spodbude za aktivno staranje s prostovoljstvom in drugimi dejavnostmi npr. sindikata upokojencev in solidarnosti med gene racijami. Na njem so potekale različne prireditve kot so petje in plesi folklornih skupin, umet niške razstave, branje literature, predavanja o tipičnih boleznih, zdravih načinih življenja, okrogle mize npr. o novi pokojninski reformi, delavnice (npr. evritmija, refleksoterapija), merjenja krvnega tlaka, sladkorja, ploskih nog, predstavitve novih izdelkov farmacevtske industrije27 in računalniško opismenjevanje poznih odraslih. Festival tedaj pomeni kar najbolj celosten pristop h kulturi zdravja v tretjem življenjskem obdobju in k zdravstvenemu opismenjevanju.
Podobno je tudi 43. sejem Narava – zdravje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v dneh od 11. do 14. 10. 2012 predstavljal široko ponudbo izdelkov za uravnoteženo, zdravo in oko lju prijazno življenje s področja prehrane in prehranskih dodatkov, preizkusa naravne kozme tike in rekreativne vadbe, preventivne preglede, eko-doma in okolja, ukrepov za ohranjanje narave in njene biotske raznovrstnosti, itd.
Lahko bi ugotovili, da Slovenci niti ne živimo in delamo v posebno zdravem okolju niti kaj posebno ne skrbimo za svoje zdravje. Predvidevamo, da se bodo ti problemi reševali z dviga njem kvalitete življenja, ko se bo kultura zdravja razvijala hkrati z ekološko kulturo dela in prostočasnih dejavnosti. Bomo našli ravno težje med prostim in delovnim časom.
Tudi v Sloveniji so potrebne celovite spremembe, ki so jih strokovnjaki WHO opisali že pred nekaj leti v dokumentu Vlaganje v zdravje v Sloveniji. Na to, da v praksi do sedaj še ni prišlo do bistvenih premikov, kažejo tudi izsledki raziskave SJM 1999, ki opozarjajo na povečano nevarnost zaradi razvoja dejavnikov tveganja med Slovenci in Slovenkami ter na premalo zdrav življenjski slog, ki prinaša precej visoko pogostost kroničnih obolenj (Zajc, 2000).
|
