5. Stanje zdravstvene vzgoje v nekaterih slovenskih šolah in zdravstvenih domovih
Ali se vzgajamo za kritično in zdravo razmišljanje o zdravju? Zdravje je vrednota, ki jo pri
vzgajajo starši otrokom že od otroštva z dobro voljo, lastnimi zgledi in znanjem. Najbolj kompetentni za to vzgojo so zdravstveni delavci, ki jo izvajajo na ravni vrtcev, osnovnih šol in srednjih šol. V devetletkah poteka zdravstveno vzgojni program sistematično v celem šolskem letu. Vključena je v letne šolske načrte dela. Otroci osnovne šole spoznajo različne tematike zdravstveno vzgojnega delovanja.
V okviru CINDI programa v Kopru28 potekajo kratke delavnice, ki zajemajo zdrav življenjski slog, dejavnike tveganja in test hoje. Dvakrat letno organizirajo velik test hoje na 2 km, ki je namenjen vsem odraslim, ki si želijo izmeriti svojo telesno zmogljivost. Telesna aktivnost je namreč pomembna za ohranjanje lastnega zdravja. Izvajamo daljšo delavnico Zdrave prehra ne, ki je namenjena vsem, ki se želijo zdravo prehranjevati. Delavnica telesne aktivnosti po maga k spoznavanju pomena gibanja. Za prekomerno težke organizirajo Šolo zdravega huj šanja. V skupini si pridobite podporo sebi enakih. Nedavno so začeli tudi z delavnico DA, opuščam kajenje. Sodelujejo z različnimi društvi v občini, s katerimi redno izvajamo skupne večje akcije. Služba za promocijo zdravja in izobraževanje poleg zdravstveno-vzgojnih aktiv nosti izvaja učne delavnice programirane zdravstvene vzgoje za odraslo populacijo CINDI Slovenija. Glavni cilj mednarodnega programa CINDI je preprečevanje kroničnih nenalezlji vih bolezni. Aktivnosti so usmerjene predvsem v izobraževanje, ozaveščanje in svetovanje v zvezi z zdravim načinom življenja in pri spremembi tveganih življenjskih navad.
Zdravstveni dom Izola (zdravstveni delavci) izvaja v tamkajšnjih šolah zdravstveno vzgojo. Cilj vzgoje za zdravje je poučiti otroke in mladostnike zdravega načina življenja, pozitiv nega odnosa do zdravja in zavedanja, da je zdravje velika vrednota v življenju. Otroke vzga jamo zelo zgodaj, saj je zdravje vrednota, ki jo gojimo od otroštva naprej. Zato že otroke vklju čene v vrtce učimo ceniti svoje zdravje in tako med zobozdravstvene obiske vsak mesec vključujemo še zdravstveno vzgojne vsebine. V šolskem letu 2011/12 za OŠ so bile v njenem programu vzgoje za zdravje zdrave navade, ohranimo zdravje, prehrana in gibanje, zasvo jenost, duševno zdravje, vzgoja za zdravo spolnost.
Programi zdravstvene vzgoje na OŠ so različni. Nudijo osnovne informacije o zdravem nači nu življenja. Vprašanje je, zakaj se ne poglabljajo na srednji šoli. Poglavje o energiji obstaja v devetletki pri izbirnem predmetu varovanje okolja. Na podlagi praktičnih izkušenj so prika zane operativne naloge zdravstvene vzgoje na zdravih šolah pri vključevanju v vzgojni prog ram. Ker se strokovna spoznanja o zdravju spreminjajo, se morajo učitelji(ce) s področja zdravstvene vzgoje nenehno usposabljati.
Gimnazija nima posebnega predmeta o zdravju. Delno to področje pokriva športna vzgoja. V tehniških gimnazijah je predmet mikrobiologija. Epidemiologija je le na zdravstvenih šolah.
Evropska mreža Zdravih šol je nastala kot strateški projekt Svetovne zdravstvene organizaci je, Sveta Evrope in Evropske komisije. Slovenija se je z 12 pilotskimi šolami (med njimi BIC GVŠ, tedaj še Srednjo agroživilsko šolo) priključila Evropski mreži zdravih šol leta 1993. Projekt podpirata Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Inštitut za varovanje zdravja RS pa je nacionalni podporni center Zdravih šol.
Prijavljene šole naj bi del svojih dejavnosti namenile promociji zdravja in zdravstveno-vzgoj nim vsebinam (vsaj eno izobraževanje za vse delavce šole na leto, interesne dejavnosti, pove zane z zdravjem, za učence/dijake). Večina vodij šolskih timov in njihovih namestnikov se je udeležilo izobraževanj za načrtovanje in evalvacijo programov promocije zdravja oz. vzgoje za zdravje.
Zdravstvena vzgoja je pomemben element promocije zdravja. Njen namen je spodbuditi posamičnika (individualni pristop) in skupine prebivalcev (skupinski pristop), da bi skrbeli za ohranjanje lastnega zdravja, zdravja otok oziroma, da začnejo ali ohranjajo aktivno skrb za svoje zdravje. Zdravstveno-vzgojni programi pomagajo posamičniku oblikovati znanje, stališča in vedenjske vzorce za zdrav način življenja in jim pomaga spreminjati življenjski slog. Glavni promotorji zdravja v lokalnem okolju so nedvomno medicinske sestre in profesorji zdravstvene vzgoje.
Cilji izbirnega predmeta šport za zdravje v OŠ so:
- spoznati pomen redne športne vadbe in primerne prehrane za zdravje in dobro počutje
- spoznati primerno prehrano ob določenih športnih dejavnostih, pomen nadomeščanja izgubljene
- spoznati vlogo tekočin; škodljivost dopinga, poživil in drugih preparatov
- razumeti odzivanje organizma na napor
- oblikovati odgovoren odnos do lastnega zdravja (redno ukvarjanje s športom v šoli in prostem času,
- telesna nega, zdrava prehrana, nadomeščanje izgubljene tekočine)
spodbujati medsebojno sodelovanje, zdravo tekmovalnost in sprejemanje drugačnosti
spoštovati pravila športnega obnašanja,
doživljati sprostitveni vpliv športne vadbe.
Kljub temu, da je zdravstvena vzgoja po šolah kar dobro zastopana v primerjavi s povojnim obdobjem, ko jo sploh ni bilo, pa ljudje zaradi tega niso bolj zdravi. Veliko več je (di)stresov, industrijske hrane, zastrupljanja, raznih zasvojenosti. Zdravo življenje je veliko bolj ogroženo.
Šola ima le majhen vpliv na družbene razmere. Zdrave šole ustvarjajo tudi zdravo klimo in upoštevajo človeka po celi vertikale, podobno kot eko- ali waldorfska šola. Na splošno pa lahko rečemo, da je še posameznik še vedno najbolj ozaveščen glede fizičnega zdravja kot pa o psihosomatskih in duhovnih dejavnikih.
Če hočemo ugotoviti, kakšno vlogo ima neformalno pridobivanje znanja o zdravju, si najprej poglejmo, kako na nekaterih šolah učenci pridobivajo znanje o zdravju. Naša teza je, da se v šolah pomen zdravja za dobre odnose, kariero in dolgoživost premalo poudarja, odrasli pa se tudi premalo funkcionalno neformalno vzgajamo za kritično razmišljanje o zdravju glede na hiter napredek interdisciplinarnih spoznanj po svetu v zadnjem času.
Zdravje je vrednota, ki jo privzgajajo starši otrokom že od otroštva z dobro voljo, lastnimi zgledi in znanjem. Najbolj kompetentni za to vzgojo so zdravstveni delavci, ki jo izvajajo na ravni vrtcev, osnovnih šol in srednjih šol. V devetletkah poteka osnovna zdravstvena vzgoja celo šolsko leta. Tako se učenci seznanjajo z različnimi vsebinami zdravstvene vzgoje.
Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana koordinira izvajanje zdravstvene vzgoje v zdravstve nih domovih. Temeljni cilj je, da s pomočjo učinkovitih in kakovostnih zdravstveno vzgojnih programov na primarnem nivoju zdravstvenega varstva pomagajo k varovanju in krepitvi (javnega) zdravja, preprečevanju bolezni, poškodb in invalidnosti, povečanju kakovosti življenja in odpravi oz. zmanjševanju razlik v zdravju. Vsebine so prilagojene ciljnim popula cijam, te pa so: predšolski in šolski otroci ter mladina, odrasli in bodoči starši. Ti programi omogočajo osnovno zdravstveno pismenost na nekaterih ključnih področjih življenjskega sloga: gibanje, zdrava prehrana, odvajanje od kajenja.
Čeprav so programi zdravstvene vzgoje na devetletkah različni, pa vsi nudijo osnovne infor macije o zdravem načinu življenja. Vprašanje je, zakaj se ne poglabljajo na srednjih šolah z izjemo srednje zdravstvene šole. Gimnazija nima posebnega predmeta o zdravju. Delno to področje pokriva športna vzgoja. V tehniških gimnazijah je predmet mikrobiologija. Epidemiologija je le na srednji zdravstveni šoli.
Evropska mreža Zdravih šol je nastala kot strateški projekt Svetovne zdravstvene organizaci je, Sveta Evrope in Evropske komisije. Slovenija se je z 12 pilotskimi šolami (med njimi BIC GVŠ, tedaj še Srednjo agroživilsko šolo) priključila Evropski mreži zdravih šol leta 1993. Projekt sta podpirala Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Inštitut za varovanje zdravja republike Slovenije.
Nekatere šole naj bi del svojih dejavnosti namenile promociji zdravstveno-vzgojnih vsebin. Sem sodi vsaj eno izobraževanje za vse udeležence vzgojnoizobraževalnega procesa v šoli v šolskem letu in različne zdrave interesne dejavnosti za učence/dijake. Vodje šolskih timov se udeležujejo izobraževanj za načrtovanje in evalvacijo programov promocije zdravja oz. vzgoje za zdravje.
Program zdrave šole ima naslednje značilnosti: pouk o zdravju je
1. integriran v vse predmete, tako da je tema zdravja medpredmetno področje,
2. sestavina prikritega učnega načrta, ker že življenje na šoli podpira, omogoča, spodbuja zdravje s pravili, šolsko klimo, medsebojnimi odnosi, organizacijo prehrane, interesnih dejavnosti in raznimi projekti,
3. povezan s sodelovanjem s starši, zdravstveno službo in s skupnostjo.
Zdrava šola promovira zdrav način življenja vseh učencev, tako da razvija različne oblike zdravega življenja na vseh ravneh njihove osebnosti kot so telesna, duševna, socialna v čistem okolju. Pri tem so ji v oporo cilji Evropske mreže zdravih šol, ki se nanašajo na razvijanje pozitivnega odnosa do zdravja.
Fakulteta za vede o zdravju znotraj Univerze na Primorskem predstavlja v l. 2014 predmet »promocija zdravja in metodika zdravstvene vzgoje«, ki upošteva interdisciplinaren pristop k promociji zdravja29. Promocija zdravja je strategija, agitacija in posredovanje znanja o zdravju med ljudmi in njihovim okoljem za zdravje in navajanje na zdrave navade. Je proces, ki omogoča, da ljudje oz. skupnosti povečajo nadzor nad dejavniki, ki vplivajo na njihovo zdravje, in na tej podlagi svoje zdravje izboljšajo. Dogaja se od vrtca, do univerze, na delovnem mestu, v družini. Promocija zdravja izhaja iz biopsihosocialnega koncepta zdravja (ne pa tudi duhovnega), po katerem je zdravje vir vsakdanjega življenja, ne pa življenjski cilj. Za doseganje zdravja mora biti vsak posameznik oz. skupina zmožen ugotoviti in uresničiti svoje želje, zadovoljevati potrebe in obvladovati svoje okolje. Zdravje se različno promovira glede na koncepte, odnose in kulturna okolja.
V okviru koncepta promocije zdravja se zdravje pojmuje kot sposobnost uresničevanja posa meznikovih možnosti in kot pozitiven odziv na izzive okolja. Pojmuje se tudi kot vzpostavljanje dinamičnega ravnotežja med človekom in njegovim okoljem ter kot sposob nost izrabe posameznikovih potencialov in za pozitivno reagiranje na izzive okolja. Ta definicija upošteva družbene in osebne vire pa tudi telesne zmožnosti posameznika. Koncept promocije zdravja obsega vplive na življenjski slog in na druge socialne, ekonomske, okoljske in osebne dejavnike, ki prispevajo k zdravju. Zahteva medresorsko in interdisciplinarno delovanje.
Zdravstveni dom Maribor, pacientu prijazen zavod izvaja učne delavnice in projekte promo cije zdravja. Z njimi želi pomagati pacientom, da razvijejo zdrav življenjski slog in zadovoljstvo s samim seboj. Učne delavnice so le osnovno pomagalo, da se pacienti seznanijo z zdravim načinom življenja, ter se odločijo za spremembo. Težji del pa je na njih, da na spremembah vztrajajo in gojijo zdrav slog življenja.
6. Parcialna in holistična, integrativna paradigma medicine
Kuhnov paradigmatski preobrat velja za vse znanosti. To pomeni, da ne smemo le kopičiti istovrstne izkušnje, ampak jih osmišljati z različnih zornih kotov, kar pomeni multipers pektivno, zavestno participatino. Integrativnih medicin je več vrst.
Najprej si poglejmo, kako funkcionira novoveška konvencionalna (mehanicistična) medicin ska paradigma bolezni. Kot vemo, je moderna medicina plod novoveškega razsvetljenskega objektivnega, analitičnega naravoslovnega (biologija, fizika, kemija, histologija), materialis tičnega modela mišljenja, ki vodi do merljivih rezultatov. Foucault (2009) izpostavi osrednji moment problematične emancipatornosti razsvetljenskega projekta. Medicinski pogled kot osrednji moment klinike formalizira in organizira nekaj, kar tiči že v sami strukturi pogleda – ločitev tistega, ki gleda od predmeta, ki ga gleda. Imperativ svetlobe, ki naj bi zdaj razsvet ljevala sleherni kotiček družbenega telesa, se je začel ravno v kliniki, z znanstvenim vpogledom v drobovje seciranega trupla.
Anatomija se je prvotno začela odpravljati v notranjosti človekovega telesa/organizma in šele potem na drugih področjih vednosti. Prva etapa sodobne klinične znanosti se je tako začela z izločitvijo in segregacijo, terapevtskimi metodami, objektivizacijo in kontrolo nad nehuma nim in nepredvidljivim gomazenjem človeških množic, nad neurejenim izginjanjem in pojavljanjem ljudi, nad nekategoriziranim življenjem in umiranjem (Foucault, 2009).
Moderna klinična medicina je v svojem izpolnjevanju ohranila ta izven-znanstveni temelj ločitve in segregacije ter ga je le racionalizirala. Človek je postal raziskovalni objekt, ki je a priori izključen iz okolja. Konvencionalni medicinski pogled potrebuje distanco, da objektivizira in tako ugotovi simptom, diagnozo ali klasifikacijo bolezni. To so posledice kartezijanske delitve duše od telesa.
Od tu dalje se odpirata dve poti. Ena izmed njih je odpiranje različnih holističnih pristopov. Na začetku 19. stoletja se je hkrati s konvencionalno medicina razvijala tudi naturopatija z naslednjimi postulati in načeli:
- Ne delaj škode, ampak izberi učinkovito zdravljenje z najmanj tveganja,
- Zagovarjaj samozdravilno moč narave,
- Ozdravi vzroke bolezni in ne le simptome,
- Poučuj in spodbujaj skrb za samega sebe,
- Celovita oskrba posamičnika vključuje vse vidike telesnega, duševnega in duhovnega dobrega počutja,
- Osebno počutje je odvisno od zdravih odnosov, skupnosti in biosfere30.
Praksa naturopatije vključuje klinično dietetiko, tehnike razstrupljanja, hidroterapijo, telesno in duševno terapijo, osteoterapijo in kiropraktiko (Hall, J., Peters, D., Bloom, W., 2012: str. 144-145). Omenjenih šest načel smo omenili, ker so značilni tudi za druge holistične pristope.
Nova veja ortomolekularne medicine proučuje načine, kako varovati in ohraniti zdravje z vnašanjem in spremembo koncentracije snovi, ki so že prisotne v organizmu. Svoj organizem vsakodnevno oskrbujemo z mikroelementi kot so vitamini, minerali, antioksidanti, aminokis line, osnovne maščobe, encimi in sekundarni rastlinski izvlečki, da bi bila njihova koncentra cija zadostna in bi tako lahko organizem zaščitila pred boleznimi ter mu omogočila optimalno delovanje. Po načelu podpore gre za to, da določena tarčna sredstva31 spodbujajo organizem za samoobnovo oz. samoregulacijo. Zmerno sonaravno življenje je zdravo, vendar pa zaradi starostne oslabelosti organizem rabi okrepitve in opolnomočenje.
Celostno paradigmo utemeljuje dejstvo, da kar 75 do 90 % ljudi obišče splošnega zdravnika zaradi bolezni, ki so na neki način povezane s stresom. Kakovostno znanje in modrost, ki ju pridobimo v avtobiografskem vseživljenjskem učenju, terja paradigmatski premik od vedenj ske, kvantitativno analitične in objektivistične paradigme v celovito, kognitivno socialno konstruktivistično in humanistično, kvalitativno socialno kritično smer (Marentič-Požarnik, 1996).
Zdravo življenje vključuje štiri naravne elemente - dobra voda, zrak, zemlja in zmerni ogenj strasti (Linn, 2009). Prana teče po energetskih kanalih, ki so povezani s fizičnimi organi, fizičnim telesom in na drugi strani z našim umom in psiho. Energetsko polje je torej most med fizičnim in mentalnim telesom, komunikacija med zavednim in nezavednim. Preko ener getskega telesa se naše fizično in mentalno telo pogovarjata. Kadar govorimo o energetski plasti govorimo o nadijih in pretok v nadijih je odvisen od stanja petih elementov. Od stanja teh elementov pa je odvisno tudi stanje čaker, ki skozi energetsko plast upravljajo z živčnimi sistemi.
Revija »Skupaj za zdravje človeka in narave« objavlja članke s področje holistične paradigme. Tudi Zemlja kot planet rabi nego, ker je poškodovana in ima bolne točke. Marko Pogačnik je znani slovenski zdravilec zemlje. Holistična, energijska, vibratorna, kvantna medicina oz. medicina 21. stoletja, zadnje čase dobiva vse več pristašev tudi v uradni znanosti.
Na Vzhodu poznajo več naravnih konceptov zdravljenja. To so predvsem kitajska tradicional na medicina (akupunktura, zeliščarstvo, tai-chi, chi-gong), indijska ajurveda, joga, aromatera pija, terapije s kristali, zvokom, barvami, dotikom, masaže, obredni plesi različnih antičnih kultur32…itd. S temi metodami opazujejo človeka kot (ne)skladno celoto, ravnotežje med tele som, umom in dušo. Homeopatija kot alternativa uradni medicini 200 letno tradicijo. V homeopatiji, energetska zdravila, vstopajo v energijsko strukturo človeka in »iščejo« energij ske nepravilnosti, ki so v bistvu vzrok bolezni. Po homeopatskem principu »podobno se zdravi s podobnim », ta zdravila oponašajo travmo in tako telo spodbujajo, da jo spozna in »odlepi«. Homeopatija sloni na načelih, ki so jih zastopale že antične tradicije. Ta so zmer nost, podobnost (pri Aristotelu analogia entis), povezanost, uravnoteženost (yin in yang na Kitajskem). Zato ni slabo, če homeopat in pacient podobno mislita in komunicirata.
V 20. stoletju je hitri razvoj znanosti in tehnike dosegel vrhunec, ki je zbujal upanje v dotlej neverjetna in hitra ozdravljenja. Hkrati so društva zdravnikov, podprta s kapitalom močne farmacevtske industrije, začela gonjo proti homeopatiji, ki se je zaradi pomanjkanja denarja morala umakniti.
Alternativni načini zdravljenja postajajo vse bolj »modni«, čeprav pri tem ne gre za modno muho temveč za izhod v sili. Najbolje bi bilo, da bi se uradna in alternativna medicina med seboj dopolnjevali. Poznavanje zdravja bi moralo biti »predmet« družinske in šolske vzgoje, zavarovalnice pa bi lahko v ta namen namenile kaj sredstev, namesto, da bi se samo pritože vale nad preveliko porabo zdravil. Zdravje je dragoceno, kar pomeni, da se nam vsak napor vložen v njegovo ohranjanje, večkrat povrne. Danes, ob vedno bolj naravnanem tržnem zdravstvu, še toliko bolj. Vedno in povsod velja, da je bolje preprečiti, kot zdraviti.
Kitajska tradicionalna medicina je osrednja zgodovinska os razumevanja zdravja in zdravlje nja na Daljnem vzhodu. Poglavitno pozornost namenja razlagam o odklonih normalnega delovanja, ki zgodaj naznanjajo organske motnje. Te zdravi z odpravljanjem vzrokov bolezni, krepitvijo prostega gibanja vitalne energije in telesnih tekočin, kar je glavni cilj terapije.
Razdeljena je na pet enakovrednih delov: 1. akupunktura, 2. zeliščarstvo (fitoterapija), 3. ma saža, 4. zdravljenje s hrano (dietoterapija) in 5. vajami či gonga, ki pri uravnovešanju energij skih tokov združujejo misli, gibe in dihanje. So bolezni, pri katerih zadostuje samo ena izmed omenjenih metod, ampak jo je treba kombinirati z drugimi. Pri sami diagnostiki je precejšnja pozornost namenjena čim bolj natančnemu spremljanju vseh najmanjših sprememb telesnih funkcij.
Razlaga bolezenskih sprememb je preprosta, ker izvira iz temeljnih teorij o petih elementih, petih notranjih organih, petih letnih časih, petih barvah, petih okusih, petih telesnih odprti nah, o sedmih čutih, šestih zunanjih bolezenskih dejavnikih. Zdravljenje pa je nekoliko bolj zapleteno in zahteva poglobljeno razumevanje vseh opisanih dejavnikov.
Akupunktura je najbolj razširjena metoda kitajske tradicionalne medicine. Sloni na poznava nju energijskih povezav v telesu in zunaj njega, tako imenovanih akupunkturnih kanalih, po katerih poteka vitalna energija či. Za kitajski način zdravljenja je najpomembnejša vzpostavi tev ravnovesja med energijskimi kanali in telesnimi tekočinami, ki povezujejo vitalne organe in tkiva.33
Z razvojem elektronike in kibernetike so se ta tisočletna znanja potrdila tudi v sodobni zna nosti, to je dejstvo, da je naše telo v bistvu energija, ki se hitro giblje v nešteto različnih frek vencah in vibracijah. Spomnimo se Tesle, ki je nekoč davno dejal, da bo človeštvo, z razvo jem in preučevanjem nevidnih sil, napredovalo v znanosti v nekaj letih tako hitro, kot v vsem obdobju dotlej.
Einsteinova teorija, uporabljena v vibratorni medicini, vidi človeška bitja kot mrežo kompleks nih energijskih polj, ki reagirajo s fizično-celičnim sistemom Gerber (2001). Spoznanje, da je vsa materija v bistvu energija, je temelj za dojemanje, da smo ljudje v bistvu dinamični ener gijski sistemi kot del dinamičnega sistema vesolja, v stalnem gibanju in spreminjanju, je poan ta samoozdravitve, da dosežemo ravnotežje. Na kvantnem nivoju smo dobesedno del univer zalne energije, kjer vsak naš del, naj je to fizični, čustveni, mentalni, duhovni – merjeno na nivoju elektromagnetizma – vibrira na določeni frekvenci.
Po holografskem konceptu, vsak delček organizma predstavlja cel organizem v malem (DNK predstavlja informacijo o celoti). Zdravje je občutljivo dinamično ravnotežje med našim fizič nim, eteričnim, astralnim, mentalnim, spiritualnim telesom…itd. Zdravje predstavlja pretok vitalne življenjske energije skozi vsa telesa, bolezen pa je stagnacija, ali blok te energije. Že stari kitajski zdravniki, so ta tok življenjske energije, slikovito primerjali s tokom reke, od izvi ra do izliva. Po nekih prevodih, so to življenjsko moč poimenovali »naravna zdravilna moč«.
Sestavni del vsakega živega bitja je naravna tendenca k samoozdravitvi in to se dogaja nepre kinjeno, stalno, na podzavestnem nivoju. Če k temu na zavestnem nivoju damo možnost, se ta samoozdravilni proces lahko tudi pospeši.
Prvi korak so postopne, a obvezne spremembe slabih navad (prekomerna, nepravilna in nekva litetna prehrana, »zloraba« hrane, alkohola, kave, sladkorja, nikotina, neaktivnost, fizična, čustvena in mentalna nehigiena). Nobena terapija ne bo uspešna, oziroma ne bo dolgoročno učinkovita, če bomo nadaljevali z enakimi napakami v načinu svojega življenja.
Drugi korak k naši ozdravitvi so zunanji stimulansi, oziroma naravne terapije energetske medi cine (akupunktura, aromaterapija, homeopatija, magnetoterapija, kiropraktika, terapije z zvo kom, barvami…detoksikacija in podobno), ali pa kombinacija vseh navedenih terapij skozi SCIO (računalniški biofeedback – biresonantni antistres sistem).
Akupunkturne točke, ki se nahajajo na površini naše kože (med fizičnim in eteričnim tele som), so v bistvu vhodno-izhodna vrata za življenjsko energijo, ki vibrira na različnih frek vencah. Točke so povezane v energijske kanale (meridiane), ki potem naprej komunici rajo z organi in deli telesa, katerim pripadajo. Vsi organi so energijsko in funkcionalno medsebojno povezani ter ravno tako vsak del sekunde pošiljajo in sprejemajo (biofeedback princip) infor macije iz centrale – naših možganov.
Holistična, energijska, vibratorna, kvantna medicina, ki jo pogosto imenujemo tudi medicina 21. stoletja, zadnje čase dobiva vse več pristašev tudi v uradni znanosti. Že tisočletja so nam dostopna znanja in veščine zdravega življenja, preventive in stimulacije v težnji k samoozdra vitvi. To so predvsem kitajska tradicionalna medicina (akupunktura, zeliščarstvo, tai-chi, chi-gong), indijska ajurveda, joga, aromaterapija, terapije s kristali, zvokom, barvami, dotikom, masaže, obredni plesi različnih antičnih kultur…itd.
Vse te metode opazujejo človeka kot (ne)skladno celoto, ravnotežje med telesom, umom in dušo. Z razvojem elektronike in kibernetike so se ta tisočletna znanja potrdila tudi v sodobni znanosti, to je dejstvo, da je naše telo v bistvu energija, ki se hitro giblje v nešteto različnih frekvencah. Človeštvo bo z razvojem in preučevanjem nevidnih sil napredovalo v znanosti v nekaj letih tako hitro, kot v vsem obdobju dotlej.
V knjigi »Vibratorna medicina» dr. R. Gerber poudarja, da Einsteinova teorija, uporabljena na vibratorno medicino, človeška bitja vidi kot mrežo kompleksnih energijskih polj, ki reagira jo s fizično-celičnim sistemom. Spoznanje, da je vsa materija v bistvu energija, je temelj za dojemanje, da smo ljudje v bistvu dinamični energijski sistemi. Ker smo del dinamičnega sistema vesolja, v stalnem gibanju in spreminjanju, je poanta samoozdravitve, da dosežemo ravnotežje. Na kvantnem nivoju smo dobesedno del univerzalne energije, kjer vsak naš del, naj je to fizični, čustveni, mentalni, duhovni – merjeno na nivoju elektromagnetizma – vibrira na določeni frekvenci.
Po holografskem konceptu, vsak delček organizma predstavlja cel organizem v malem (DNK predstavlja informacijo o celoti). Zdravje je občutljivo dinamično ravnotežje med našim fizič nim, eteričnim, astralnim, mentalnim, spiritualnim telesom…itd.
Sestavni del vsakega živega bitja je naravna tendenca k samoozdravitvi po naravni zdravilni moči in to se dogaja neprekinjeno, stalno, na podzavestnem nivoju. Če to ozavestimo, se samoozdravitveni proces lahko tudi pospeši.
Prvi korak so postopne, a obvezne spremembe slabih navad (prekomerna, nepravilna in nekva litetna prehrana, »zloraba« hrane, alkohola, kave, sladkorja, nikotina, neaktivnost, fizična, čustvena in mentalna nehigiena). Nobena terapija ne bo uspešna, oziroma ne bo dolgoročno učinkovita, če bomo nadaljevali z enakimi napakami v načinu svojega življenja.
Drugi korak k naši ozdravitvi so zunanji stimulansi, oziroma naravne terapije energetske medicine (akupunktura, aromaterapija, homeopatija, magnetoterapija, kiropraktika, terapije z zvokom, barvami…detoksikacija in podobno), ali pa kombinacija vseh navedenih terapij skozi SCIO (računalniški biofeedback – bi-resonantni antistresni sistem).
Z razvojem elektronike in kibernetike so se ta tisočletna znanja potrdila tudi v sodobni znanosti, to je dejstvo, da je naše telo v bistvu energija, ki se hitro giblje v nešteto različnih frekvencah. Nikola Tesla je dejal, da bo človeštvo z razvojem in preučevanjem nevidnih sil, napredovalo v znanosti v nekaj letih tako hitro, kot v vsem obdobju dotlej. V zadnjem času je to slika nje možganov.
Zahodna medicina in znanost sta utemeljeni na redukcijskem mišljenju in paradigmi. Da bi razumeli zdravje, moramo razumeti vse dele fiziologije, kako delujejo živci, katere vita mine in minerale rabimo. Holistična paradigma predpostavlja, da je celota kot vsota vseh delov. To je najstarejša in najnovejša paradigma. Podajamo preglednico, ki najbolj enostavno pove, kakšne so razlike med eno in drugo paradigmo34. Pojem energije in njenega ravnotežja je reaktualizirala šele holistična paradigma.
Klasična medicina v imenu degenerativnih sprememb le nekaj preprečuje, namesto da bi v imenu regenerativnih alternativno nekaj novega dovoljevala. Razlike med klasično in alterna tivno medicino so v naslednjih točkah: sistem je vsota delov ali presežnost delov. Zdravila s stranskimi učinki ali brez njih. Geneza bolezni je ali ni pomembno. Nasprotujoči učinki so nezaželeni ali komplementarni.
Dejstvo, da je gozd več kot drevo/drevesa je ljudem že jasno. Vprašanje pa je, ali živijo v izobilju, ki jim ga poklanja nebeško kraljestvo. “Verjamem, da imajo ljudje ogromen poten cial. Večina ljudi je zmožna neverjetnih stvari, če le zaupajo vase in tvegajo. Toda večina ljudi si ne zaupa, ker ni našla v otroštvu bazičnega zaupanja. Sedijo pred televizijo (ali so priključeni na druge tehnične naprave – op- NB) in se obnašajo do življenja, kot da traja večno.’’ (Philip Adams)
Danes sodi v celostno paradigmo vprašanje prehoda od pozornosti do partnerstva, kjer gre za vzajemno podarjanje pozornosti v smislu ljubeče prijaznosti.¸Wolinsky opredeli kvantno za vest (Quantum Consciouness): »Človekova pozornost, osredotočena na brezoblično valovno energijo ustvarja resničnost, delec oz. trdni, materialni svet. Opazovalec je ustvarjalec materialnega vidika sveta…, je tisti, ki določa, kako subjektivno doživljamo dogodke, interak cije in notranji jaz.«
Tisto, v kar boste usmerili pozornost, boste v svojem imaginarnem svetu tudi ustvarili. To je učinek in moč zavestno usmerjene pozornosti. Že opazovanje samo vpliva na stvaritev; subatomski delci se nepričakovano pojavijo in izginejo glede na opazoval ca – predstavlja ustvarjalni proces. Največja modrost, ki jo lahko razvijemo, je modrost neudeležbe; shraniti energijo, ostati neodvisen, trden.
Osredotočite notranjo energijo na tisto, kar želite udejanjiti, in ko se skozi vas giblje ljubezen, k sebi pritegnete naključja, ki se brezhibno prilegajo željam; upravljam z naključji. Že poraja nje misli je zadosten dokaz za obstoj nevidne energije; bodimo pozorni na misleca, ki snuje misli, na sebstvo. Nevidna harmonija je boljša kot vidna (Heraklit). Najbolje je, da povezuje mo obe.
Nekateri so prepričani, da telo samostojno razmišlja. V bistvu gre za občutenje (ne)prijetnih delov telesa oz. kože. Ko občutimo srečo, strah, napetost, razburjenje, možgani ustvarijo nevropeptide. To so kemijski prenašalci sporočil. Receptorji za nevropeptide najdeni v limfo citih (celic imunskega sistema) in potem v drugih delih telesa kot je želodčna sluznica, jetra, ledvica itd. vsaka naša emocija in misel se prenaša do vseh organov v našem telesu. Tudi drugi deli telesa proizvajajo nevropeptide, ki se potem vežejo na celice možganov. Telo je mreža teh impulzov, ki stalno komunicirajo eden z drugim. Kvantna medicina se ne ukvarja več z materijo ampak z mrežo informacij.
Nevroni medsebojno komunicirajo s pomočjo toka nevrotransmiterjev prek sinaps in usmer janja prenosa električnih signalov po zapletenih celičnih poteh, misli, spomini, čustva, vse to nastaja iz elektrokemičnega medsebojnega vplivanja nevronov, ki poteka prek sinaps (Carr, 2011, 28)
Mrežo informacij v telesu Chopra (2009) imenuje kvantno telo. V ajurvedi ga imenujejo mreža "suter". Sutre so kvantne fluktuacije u polju, v katerem so jih stari rišiji (vidci) doživ ljali kot zvoke. Ta zvok, ki ustvarja mrežo inteligenc ali kvantno telo se lahko sliši. Ko ga slišimo stalno, oz. se ga spominjamo, se to se imenuje "smrt". Kvantno telo (sutre) so obrazec, na osnovi katerega se oblikuje materija. Imeti popolno zdravje pomeni ohranjati spomin na pravilen obrazec kvantnega telesa, ki je nespremenljiv. Če pozabimo dharmo (funkcijo), to pomeni, da zbolimo in umremo. Chopra nas na holistično medicinski način uči umetnosti ohranjanja mladosti.
Univerzalni um je najgloblje v nas. Odkrijemo ga, če mu zaupamo. Semena popolne prihod nosti ležijo v nas. Chopra nam pokaže, kako sprostiti ta potencial in kako oblikovati prihodnost, ki bo bolj čarobna od sanj. Chopra nam razloži dinamiko delovanja naključij, usklajeno delovanje in sinhrousodo in pojasni, kako deluje. Drugi del predstavlja sedem načel sinhrousode in dnevne načrte za uporabo pridobljenega znanja; s tem odgovarja na vprašanje: kaj to pomeni zame oz. za nas. Pri vajah ne smemo izgubiti zagona. Z opisani mi tehnikami bomo v vsakodnevnem življenju odkrivali več čudežev. Sprostimo speča seme na popolne usode in zaživimo življenje, čudovitejše od vsakih sanj. Izbiramo med zamerami in čudeži.
Sutre so meditativne. Predstavljajmo si, da plešemo v ritmu vesolja, da smo v popolnem rav notežju, da smo simfonija, da smo harmonija, da za nas namen vesolje preskrbi namige naklju čij, da se razvijamo v višja bitja, da soustvarjamo svet, da smo polni vrhunskih izkušenj da vidimo skriti pomen dogodkov, da sluzimo drugim.
Znano je, kako je Tesla telepatsko zaznal misli umirajoče matere, se podal na dolgo pot iz Amerike v Liko in prispel še pravočasno pred njeno smrtjo. Če misli potujejo okrog Zemlje po Schumannovi votlini, lahko tudi drugi valovi.
Ko se bo človeštvo zavedalo, da je eno, bodo zunanje okoliščine bolj odsevale to posebno hvaležnost. Tedaj bo tudi medsebojna ljubezen odsevala Sveto trojico. Lahko rečemo, da gre za vrnitev k sebi, če smo bili nekoč svetlobna bitja, ki smo prostovoljno prišli na zemljo. Usposobimo se za višjo resonanco realnosti. Najteže je delati duhovno transformacijo negativ nih vtisov v pozitivna. Ker smo mikrokozmos v makrokozmosu, spremembe v njem zadevajo nas. Samemu sebi smo nema priča v samozavesti. To je začetek so-prisotnosti z Jezusom, Marijo, itd.
V celostno paradigmo sodi tudi Bradenovih dvajsetih ključev za zavestno ustvarjanje nam Braden (2009) pokaže, kako lahko čudeže svoje domišljije pretvorimo v živo resničnost. Znan stvena dognanja pojasnjuje v nadvse razumljivem jeziku in si pri tem pomaga z zgodba mi iz resničnega življenja ter nam pokaže, da nas omejujejo zgolj naša prepričanja.
Zdi se, da ni toliko pomembno, iz katerega stanja začnemo, pomembneje je, v katerega lahko pridemo. Že kar nekaj časa je, kar so dognali, da se v alfa stanju s pomočjo vizualizacije spro žajo spremembe v „objektivnem“ svetu, veliko bolj, kot pa v beta stanju, stanju naše popolne umske in fizične aktivnosti. Saj odgovor je na dlani- spreminjaj tam, od koder vzrok izhaja in večina vzorcev našega dojemanja in delovanja izhaja prav od tam ali pa celo vsi. Morda je najbolje, če te vaje opravljamo zvečer pred spanjem ali pa zgodaj zjutraj, ko se prebudimo, ko sta naš um in telo še globoko sproščena in dojemljiva za sugestije
Zanimivo je, da so se zdravilci (npr. irski zdravilec Ger Lyons) v zadnjem času lotili tudi zdravljenja t. i. celičnega spomina ki vsebuje pozitivne in negativne izkušnje naših predni kov. Ta spomin temelji na dejstvu, da je naš genetski kod naložen s programi naših pred nikov, ki sežejo v daljno preteklost in jih še vedno nosimo v DNK-ju. Morda je iluzorično, da se jih bomo kdaj znebili, saj so evolucijsko gradivo. Tvegano jemanje sadežev z drevesa spoznanja pa je poskus ločevanja zrna od plev.
Psihiatrinja Millerjeva meni, da je to boleča nespremenljiva resnica telesa. Drugi menijo, da jo vseživljenjsko preraščamo s spreobrnit vami, tretji kot Ger Lyons pa se jo radikalno lotijo na tečaju. Po tej terapiji je to zelo globok jedrni preobrazbeni proces. Negativne lastnosti prednikov zavestno nam nezavedno otežuje življenje, odnose in delo. Občutja se zapisujejo v celicah. Zato je po mnenju zdravilcev potrebna transformacija celičnega spomina, ki povzroči razširjanje in krčenje v telesu. Psihiatri danes zdravijo duševne in vedenjske motnje, kamor sodita anoreksija in bulimija.
Sleherni trenutek našega življenja je od spočetja dalje zapisan v vsaki celici. Težava je v tem, da je v celičnem spominu poleg lepih vtisov tudi veliko negativnih izkušenj. Kadar doživimo travmo, se celica skrči in stisne. Negativno čustvo se zaklene v emocionalnem telesu; nekaj časa se krči, dokler se povsem ne zapečati. Da ne bi živeli v stanju strahu, ki ga je prinesla travma, telo otopi. Po eni strani je to dobro, saj bi zelo težko nenehno živeli s tem strahom. Zato spomin potlačimo zelo globoko v podzavest. To je organizirano osebno in družbeno po zabljanje. Potlačitev ni trajna rešitev, saj če travme ne pozdravimo, skrčenje celic z leti prinese bolezen in neravnovesje, celo mutacijo celic in raka.
Hay in Schulz (2013) odkrivata, kako zelo učinkovito je lahko združevanje zdravilnih metod, ki jih v svoji praksi uporablja zdravnica in intuitivna svetovalka M. Schulz z afirmacijami. Z njunimi nasveti se uglasimo z glasom intuicije lastnega telesa, naučimo se afirmacij in izvede mo, kako lahko vplivamo na vaše posamezne zdravstvene težave; določimo, kje tičijo čustve ne blokade, in jih odpravimo; odkrijemo, kako združevati najboljše, kar ima ponuditi zahodna medicina, z alternativnimi zdravilnimi sredstvi, in spoznamo navdihujoče zgodbe o ljudeh, ki so se spoprijemali z boleznimi in si začrtali specifične čustvene in fizične recepte, ki so poma gali k njihovi ozdravitvi. Naučimo se sami srčno sprejeli afirmacije, lastno intuicijo in najno vejšo medicinsko znanost, kar vam bo omogočilo optimalno zdravje in dobro počutje, obenem pa tudi vsesplošno védenje o tem, kar Hayeva venomer ponavlja: "Vse je v najlepšem redu."
Upoštevanje 'načela realnosti' (Freudov izraz) pomeni upoštevanje zunanjih pogojev. Pri NLP razlikujemo zunanji svet od notranjega po usmerjanju pozornosti izven sebe in nazaj vase. Prihajanje iz svojih subjektivnih svetov nazaj v realnost ali iz nje drugam je Disneyeva pot od sanjača prek kritika do realista. Gurvitch bi vmesno stanje med temi tremi imenoval blodni čas. To je stanje kaosa (gr. hora, lat. in statu nascendi). Blodni čas poznajo literarni junaki kot so Odisej, Robinson Krusoe in Ahasfer.
Film Matrica življenja (2012)35 pomeni celosten vpogled v telo, um in zdravje. Opogumi nas, da prisluhnemo prav vsemu v svojem srcu in mislih, se v biopolju okoli sebe razširimo v svet neskončnih možnosti ter se odpremo za informacije okrog nas. Konvencionalna medicina za radi kartezijanske paradigme ta čudež življenja partikularizira, iztrgata iz celotnega konteks ta. V imenovanem filmu spregovorijo dr. Eric Pearl, Lynn McTaggart, dr. Bruce Lipton, astronavt Edgar Mitchell, itd. To so psihologi, bioenergetiki, zdravniki in zdravitelji ponovne povezave, raziskovalci človekovega biopolja, kvantni fiziki, predstavniki nevrolingvističnega programiranja ter zdravljenja z informacijami. Predpostavka energijske oz. informacijske medicine je, da se kot bitja, obdana z biopoljem, lahko sami pozdravimo z neverjetno močjo pozitivnih misli, kadar verjamemo to, kar zmoremo. Zato film pokaže nenavadne primere ozdravitev otrok in odraslih kot znanstveno razložene načine zdravljenja.
Pearl (2010) nam pokaže proces povezovanja našega bistva z vesoljem s pomočjo energije, svetlobe in informacij, ki presegajo vse omejitve, slabosti in pomanjkljivosti do zdaj znanih energijskih tehnik zdravljenja. Pearl (2010) uči, da naša telesa vsebujejo svoj nabor energij skih linij in točk. Čeprav le delček tistega, kar so nekoč bile, nam te linije in točke še vedno služijo kot vmesnik z vesoljem: kanal, ki omogoča našo komunikacijo z energijo, svetlobo in informacijami med velikim in majhnim, vesoljem in človeštvom.
Pearl (2010) izhaja iz naslednjih načel zdravljenja, ki si sledijo po vplivih: 1. pozornost, ki nam omogoča, da doživimo energijo med nami in okoljem, kar vpliva na: 2. izkušnjo ponovne povezave sebe z okoljem, ki spodbuja 3. Samokontrolo, s pomočjo samoorganizacije telesa in duha. To občutimo kot 4. urejenost misli in čustev, celovitost, uspeh, lepoto in 5. Sproščenost (ease), da lahko vsak organ v telesu podobno kot vsak član v timu odigra svojo vlogo. Bolezen nastane prav zaradi 1. nepozornosti na sporočila telesa, 2. nepovezanosti z okoljem, 3. nekontroliranosti slabih navad, 4. neurejenosti okolja in sebe ter 5. distresne napetosti.
Po Pearlu smo se kot človeška vrsta ločili od teh linij in od našega prej hitrega in obširnega tempa evolucije. Na seminarjih (v Ljubljani je bil od 12. do 16. 10. 2012) udeležence uči, kako pritegniti in aktivirati 'nove' aksitonalne linije, ki nas popeljejo na mogočnejšo in naprednejšo raven kot kdajkoli prej. Te linije so del brezčasne inteligentne mreže, ki pritegne osnovno energijo za obnovitvene funkcije človeškega telesa36. Obstoj teh energij potrjujejo tako primeri iz prakse, ker Pearl na prostovoljcih demonstrira ozdravitev, kot tudi rezultati raziskav v znanstvenih laboratorijih. Rezultate informacijske medicine čedalje bolj priznava konvencionalna medicina. Sam se ne šteje niti za pripadnika energijske medicine niti za zdravljenja po veri (faith healing).
Ena izmed zastopnic energijske medicine (energetic medicine)37 Donna Eden (2012) je bila v otroštvu in mladosti zaradi multiple skleroze dve leti na vozičku. Prebolela je veliko alergij in celo raka. Zdravniki je niso pozdravili, ampak se je sama. Na koncu podajmo še tabelo razlik med staro in novo paradigmo:
Reduktionistična paradigma
|
Holistična paradigma
|
Sistem razumemo s študijem delov. Sistem se vzpostavlja z združevanjem delov.
|
Sistem je nad in onkraj delov, zato zanj ne zadostuje njihovo združevanje.
|
Ni pomembna izgubljena minuta.
|
Minuta lahko nepredvidljivo vpliva na sistem.
|
Zgodovina sistema je nepomembna, dokler poznamo obstoječi sistem.
|
Vsak sistem ohranja kompleten spomin delov.
|
Psihosomatske vplive lahko eliminiramo.
|
Subjektivnost je del opazovanja in ustvarjalnega procesa.
|
Zdravila: učinki so utemeljeni na aktivnih sestavinah.
|
zdravila: učinek sloni na celotni pripravi. Ni neaktivnega dela.
|
Primeri orodij: kemijska analiza in sinteza, itd.
|
Primeri orodij: čut vonja, zavest, intuicija.
|
Medicinska raziskava: kontrolna študija.
|
Medicinska raziskava: terapija, zdravilo in potrpežljiva interakcija znotraj celega sistema, kjer gre za opazovanje učinkov.
|
Nasprotujoči učinki so nezaželeni
|
Nasprotni učinki so komplementarni
|
Vesolje vidimo kot kaotično.
|
Vesolje vidimo kot organsko smiselno celoto.
|
Naše roke so zmožne silnice medicine – »energijske medicine«, ki poleg tega da pomiri telo lahko prepeči bolezni ali jih pomaga preboleti. Morda je najboljša novica o energijski medici ni ta, da je dostopna že danes. Verjamemo, da bo to zdravljenje prihodnosti.
Osnov energijske medicine se lahko naučimo iz knjige. Lahko jo uporabljate hkrati s katerim koli načinom zdravljenja, ki so vam ga predpisali. Lepota energijske medicine je v tem, da ne ovira drugih zdravstvenih postopkov in nima nikakršnih stranskih učinkov. Edenova podaja svoje pionirske izkušnje kot topel, uporaben vodnik.
Dr. Maruša Hribar, ki je sodelovala na konferenci v Bengaliju l. 2013, poroča o njenih skle pih. Ustanovitelj fundacije Soukya, pobudnice konference, dr. Issac Mathai je predstavil svoj mednarodni holistični center, kjer se med drugim zdravijo številni znanstveniki, politiki in umetniki z vseh koncev sveta. Center ima tudi lastno pridelavo ekološke zelenjave. Za zdrav ljenje uporabljajo tradicionalno indijsko medicino ajurvedo, naturopatijo, homeopatijo in jogo, vse pa po potrebi dopolnjujejo s sodobno medicino. Razlika v holistični obravnavi od konvencionalne je, da se zdravnik poglobljeno posveti posamezni osebi z namenom,da v zdravljenje zajeme tudi čustvene in mentalne težave pacienta in njegove individualne potrebe in se ne osredotoča le na zdravljenje telesnih simptomov. Ta Holistični center je bil ustanov ljen leta 1989. Lahko uspešno zdravi kompleksnejša in enostavnejša obolenja, telesne ali duševne stiske. Dr. Mathai je v Indiji ustanovil tudi prvo dobrodelno homeopatsko kliniko z namenom, da bo ta pristop k zdravljenju na voljo vsem slojem prebivalstva38.
Posameznik niti ne pozna novih spoznanj medicine. Zato mu pomagajo razne javne predsta vitve npr. vsakoletni sejem Narava – zdravje na GR. Kako ‘dao yah’ – Festival celost nega zdravja predstavlja sam sebe? Pristne potrebe po zdravem in kakovostnem življenju odstirajo pradavne zaklade znanja o zdravju in bolezni ter ustvarjajo mostove med pretek lostjo in sedanjostjo. Bližnji in Daljni vzhod nista več tako daleč, prav tako njuni zakladi znanja o zdravju. Homeopatija, homeopunktura, dietoterapija, akupunktura, tuina, joga, taiji, čigong, zeliščarska znanja in pripravki vsega sveta so med nami. Vse bolj dopolnjujejo in spreminjajo prevladujočo paradigmo zdravstvenih sistemov in nas izzivajo k poslušanju.
Danes, ko smo z medmrežji in drugimi komunikacijskimi pripomočki presegli fizične razda lje, nas ovirajo predsodki in ozki koncepti. Poiščimo najboljše poti za svoje zdravje in si podajmo roke za zdrav jutri. 'Dao yah' s sodelovanjem specializiranega in vrhunsko naravna nega programskega odbora odstira tančice skrivnosti s preverjenih in tradicionalno uspešnih vej za zdravljenje in je pomoč vsakomur med nami v obliki poglobljenih predavanj, predstavitev in prodajne razstave.
6.1 Nekatere značilnosti homeopatije
Že od 19. stoletja dalje se razvija pri nas še ne v celoti priznana veja medicine homeopatija, ki pomeni zdravljenje podobnega s podobnim. Sama beseda izhaja iz grščine όμοιος (hómoios – podo ben) in pathos (gr. πάθος – trpljenje, bolezen). Homeopatija je oblika zdravilstva, ki jo je utemeljil Samuel Hahnemann v 18. stoletju. Homeopatski zdravilci trdijo, da se bolnika lahko zdravi s pripravki, ki pri zdravem človeku izzovejo simptome podobne tistim ob bolezni. Po prepričanju homeopatov, zaporedno redčenje in mešanje odstrani strupeni učinek zdravila, pri čemer se dobre lastnosti učinkovine ohranijo v topljencu (vodi, sladkorju ali alkoholu). Konč ni izdelek je pogosto tako razredčen, da se snovi ni mogoče ločiti od čiste vode, sladkorja ali alkohola. Zdravilci homeopati izberejo način zdravljenja po pogovoru z bolnikom v katerem odkrije jo njegovo fizično in psihično stanje, ki sta pomembni za izbiro homeopatskega zdravila.
Zanimivo je, da stališče, da je homeopatsko zdravljenje učinkovitejše od učinka placeba. Homeopatske ideje so znanstveno nesprejemljive in so "diametralno nasprotje modernemu farmacevtskemu znanju". Zato je homeopatija označena kot lažna znanost in celo kot "placebo zdravljenje v najboljšem in mazaštvo v najslabšem". Uporaba homeopatije v svetu je različna in sicer od 2 % v Britaniji in ZDA v katerem koli letu, do 15 % v Indiji, kjer je homeopatija del indijske tradicionalne medicine. Na splošno velja, da so homeopatska zdravila varna z nekaterimi redkimi izjemami, kljub temu pa so homeopatom večkrat očitali, da so spravljali bolnike v nevarnost s tem, da so jim odsvetovali uporabo klasične medicine na primer cepljenja, zdravil proti malariji in antibiotikov. V številnih državah zakoni, ki uprav ljajo področje nadzora in testiranja običajnih zdravil ne veljajo za področje homeopatskih zdravil.39 Klienti se je poslužujejo najpogosteje tedaj, ko uradna medicina odpove. Homeopat pa je sposoben sodelovati z zdravnikom uradne medicine.
Zadnje čase homeopatija, tako kot druge vrste alternativnega zdravljenja, doživlja svoj prepo rod. Zdravstvo je v krizi, postaja vse dražje, količina vloženih sredstev pa ni več v sorazmerju z uspehi, ki jih dosega. Hitro širjenje mnogih kroničnih in degenerativnih bolezni, neuspeš nost medicine pri zdravljenju in škoda, ki jo povzročajo uporabljene terapevtske metode, silijo bolnike v iskanje drugačnih načinov zdravljenja. Homeopatija je najbolj uveljavljena v Nem čiji, Avstriji, Švici, Franciji, Angliji in Nizozemski, kjer človek dobi homeopatsko zdravilo skorajda v vsaki lekarni. V Italiji, Belgiji in Španiji, kot tudi v ZDA in Južni Ameriki so homeopatska zdravila dosegljiva v vseh večjih mestih, v Grčiji, Rusiji in Belorusiji samo ponekod. Na podlagi smernic EU bi tudi Slovenija lahko zagotovila preskrbo s homeopat skimi zdravili. V slovenskih lekarnah so homeopatska zdravila čedalje bolj dostopna.
Homeopatsko zdravljenje je celostno zdravljenje z dolgo tradicijo. Zanimivo je, da se je zelo uspešno uveljavilo tudi v Indiji, ki ima najstarejši tradicionalni medicinski sistem na svetu – ajurvedo. Homeopatija je torej uvrščena ob bok priznanim tradicionalnim metodam, kamor tudi sodi. Njen pristop k zdravljenju je zelo aktualen, saj prinaša odgovore na številna sodob na vprašanja, kot je že omenjena polifarmacija, rešuje pa tudi vprašanje okoljskih posledic, ki jih povzročajo odvržena zdravila. Namen Maruše Hribar je homeopatijo predstaviti na prijazen in razumljiv način40.
Kdaj se lahko homeopatsko zdravimo? Tovrstno zdravljenje je učinkovito pri akutnih in kro ničnih težavah, tako pri otrocih kot odraslih. Še posebej velja za zdravljenje ponavljajočih se bolezni zgornjega in spodnjega dela dihal, pri vnetju ušes, alergijah, kolikah, prehladu, kronič nega kašlja in drugih bolezni. Zelo je primerna za lajšanje težav med nosečnostjo in dojenjem ali za zdravljenje novorojenčkovih težav. Vendar samo zdravnik, ki je odgovoren za pacien tovo zdravje, lahko odloči, kakšen način zdravljenja je za pacienta najbolj primeren. V prime ru gnojne angine je vredno poskusiti s homeopatskimi zdravili, medtem, ko bi to bilo skrajnje neodgovorno v primeru vnetja slepiča ali pnevmotorksa, kar vse sodi v roke kirurga.
Prav zaradi tega slovensko društvo homeopatov vztraja pri tem, da homeopatsko zdravljenje vodijo le zdravniki, ki imajo dovolj medicinskega znanja, da bi lahko presodili kdaj in kako uporabiti homeopatska zdravila. Zdravnik homeopat obvlada fizikalni pregled, poslužuje se objektivnih preiskav (rentgen in laboratorij), kar mu pomaga do celovite slike o bolnikovemu stanju in se na podlagi tega odloča za najbolj ustrezen način zdravljenja. Tudi zato je dobro došlo sodelovanje med osebnim zdravnikom in zdravnikom homeopatom, saj bolnik lahko jemlje zdravila, ki mu jih predpiše njegov osebni zdravnik, ob tem pa še homeopatska zdravi la, ki pripomorejo k boljšemu splošnemu stanju in hitrejšemu okrevanju, kar lahko skrajša obdobje jemanja agresivnih zdravil.
V Sloveniji deluje Slovensko homeopatsko društvo, ki izvaja homeopatsko izobraževanje po standardih Evropskega odbora za homeopatijo (ECH ) in je namenjeno zdravnikom, farma cevtom, veterinarjem ter zobozdravnikom. Zalagajo se, da bi bila homeopatija izbirni predmet na medicinski fakulteti in da bi se z njo ukvarjali samo tisti zdravniki, ki so končali speciali zacijo. Ta traja 3 leta in zajema kako teoretični tako tudi praktični pouk. Trenutno naša zakonodaja ne ureja tega področja in se s homeopatijo lahko ukvarjajo različni zdravilci, brez posebnih zahtev in pogojev. Zdravilci homeopati so registrirani na Gospodarski zbornici, delu jejo kot s.p.-i z omejitvijo, da jim zakon dovoljuje svetovanje in predpisovanje zdravil, ne pa tudi njihovo prodajo. Še več, v kolikor gre za zdravnika-homeopata, se ta mora odreči svoji zdravniški licenci. Prav zaradi tega se Slovensko društvo homeopatov, ki združuje 20 zdravni kov, zalaga za drugačno obravnavo homeopatije - za določanje pravil in licenc, s katerimi bi dvignili nivo tovrstnega zdravljenja pri nas. Bolje je preprečiti, kot zdraviti.
Za uradno medicino so za vsako vnetje so krivi virusi, bakterije ali drugi mikroorganizmi. Za homeopate je za vnetje krivo notranje okolje. Eden od večjih dejavnikov notranjega okolja pa je imunski sistem, ki ni samostojna enota v telesu. Delovanje imunskega sistema je odvisno od duševnega stanja, spočitosti, delovanja drugih sistemov v organizmu (vegetativno živčev je) ... Cilj homeopatskega zdravljenja je vzpostaviti psihofizično ravnotežje. Potem bo tudi imunski sistem dovolj krepak. S protimikrobnimi zdravili ne bomo pozdravili ponavljajočih se vnetij, saj ne delujejo proti odpornosti.
Po zaužitju homeopatskega zdravila se v telesu sproži proces homeostaze (ustvarjanje ravno težja), ki se nemalokrat začne s t. i. prvim poslabšanjem. Pri tem se simptomi, ki jih bolnik že ima, lahko najprej celo poslabšajo, temu pa sledi izboljšanje. Če bi bil to le učinek placeba, se ne bi stanje nikdar najprej poslabšalo, ampak nasprotno, izboljšalo.
Kljub razviti medicinski praksi, ljudje vedno bolj ugotavljajo, da z zdravniško oskrbo niso zadovoljni. Po eni strani gre za mnogokrat vsiljeno pasivno in podrejeno vlogo bolnika v zdravstvenemu sistemu, na drugi strani pa za nedotakljivo avtoriteto zdravnika, ki pa graja in si obenem vzgaja prav takšnega bolnika. Slaba in nezadostna komunikacije na relaciji bolnik-zdravnik to stanje utrjuje in je vzrok nezadovoljstva z obe strani: bolnik zavrača, zavestno ali podzavestno, svojo pasivno vlogo in včasih sabotira proces zdravljenja, zdravnik pa ugotavlja, da zdravljenje ne daje pravih in pričakovanih rezultatov, ter da nekoristno »zapravlja čas in denar«. Vendar sta prav zanemarjena preventiva in neprimerna informiranost najbolj kriva za vse slabšo zdravstveno stanje ljudi, ki zlahka postajajo žrtve zavajajočih reklam in samook licanih zdravilcev.
Bolniki so na začetku nemalokrat zmerni skeptiki in zato ne bi reagirali na učinek placeba. Prvo poslabšanje jih preseneti in pozneje, ko se na svoji koži prepričajo o pozitivnih spremem bah zdravstvenega stanja, začnejo homeopatiji zaupati. Glede na to, da homeopatska zdravila lahko zdravijo dojenčke, živali in celo rastline, nedvomno dokazujejo, da so daleč od placeba. Tudi dejstvo, da se je homeopatija uveljavila v 19. stoletju z uspešnim zdravljenjem infek cijskih bolezni, kot so kolera, tifus, rumena mrzlica, griža, davica, oslovski kašelj itn., negira hipotezo o učinku placeba. V Indiji, kjer država podpira homeopatijo, zdravi jo homeopatsko tudi zelo resne bolezni, kot je malarija. Zanjo so izjemni zdravniki homeopati preteklosti, kot je bil ameriški zdravnik dr. James Tyler Kent, govorili, da je z dobrim homeopatskim zdravljenjem praktično stoodstotno ozdravljiva.
7. Medikalizacija sprevrača zdravje kot realno stanje v iluzijo
Medikalizacija je medijska propaganda farmacevtske industrije, ki tako širi pomen zdravja v smislu salutokratske ideologije. Vemo, da samo izumljanje novih zdravil za nove bolezni ni dovolj. Medikalizacija je sestavina salutokratske ideologije zdravja za vsako ceno. Od tu naprej je medicina prestopila zidove ustanove, v katere se je zaprla, in razširila področje, ki ga je zamejila. Ne gre več le za medi cino, ki zdravi bolno telo, temveč gre tudi za medicino, ki zdravi socialni prostor z medikalizacijo družbenih odnosov.
Medikalizacija je proces, ki nemedicinske aspekte življenja začnemo gledati z medicinskimi očmi kot motnjo. Grobelnik (2006) kar najbolj kompleksno opredeli medikalizacijo kot 1. nenehno spreminjanje razmerja zdravja in bolezni, 2. povečanje medijske pozornosti zdravju in bolezni, 3. nov odnos med zdravniki in bolniki, 4. kapitalistični interes farmacevtskih podjetij. Zaradi medikalizacije se zdravje v različnih pomenih pojavlja kot izmikajoče obvladovanje s prevladovanjem neformalnega, prekarnega (začasnega, nenatančnega, hitro spremenljivega) znanja o zdravju.
M. Ule (2003, 2012) ugotavlja, da je v zadnjih dvajsetih letih diskurz o boleznih je zamenjal diskurz o zdravju. To podpira tudi medicinska politika. Premalo se zavedamo kako ta ideolo gija deluje. Ideologija zdravja41 posplošuje pričakovanja, vrednote in norme vladajoče družbe ne elite na vso družbo. Ljudem nalaga nova in nova bremena, skoraj neuresničljive naloge, npr. skrb za zdravje, za dober zgled, za ohranja nje življenjske energije, optimizem, mladost no telo kljub temu, da jih stiskajo druge, bolj usodne življenjske in socialne okoliščine. Zato postanejo stiske bolnikov še težje in se jih še manj upajo izreči pred zdravniki, terapevti in drugimi svetovalci. Tako še bolj izgubljajo v tekmi za uspeh v življenju. S tem ko je postal bolnik navidezni subjekt svojega zdravja, še ni prenehal biti manipulativni in manipuliran objekt.
Ta ideologija funkcionira kot nadomestna religija. Bolniki se počutijo krive zaradi njihovih bolezni tudi tedaj, ko za to ni razloga, ali se deklarirajo za bolj zdrave, kakor dejansko so. Po drugi strani pa se zdravi oklepajo svojih predstav o doseganju in varovanju zdravja kot malika, ki ga ne smejo zapustiti, paradoksalno, tudi za ceno izgube svojega zdravja.
Z ideologijo zdravja, ki jo imenujemo tudi salutokratizem (salutocracy), je zdravje postalo absolutna vrednota. Pri uradni medicini je treba verjeti v postopke – procedure bolj kot v last ne občutke. Vendar pa so tudi v alternativni medicini diagnoze prekratke, prognoze pa negoto ve. Gotovo je le to, da vsako pretiravanje prej ko slej vodi v bolezen. Zato ni nenavadno, da zaradi absolutizacije zdravja, zbolimo. Nekateri so obsedeni s tekom, drugi s fitnesom, tretji z zdravo prehrano. Vendar pa telo od določene točke dalje ne prenese sprememb, ki jih pogoju jejo distresi, in zboli.
Zdravje kot ideologija (o fizični vitalnosti, zdravju in lepoti kot družbenem imperativu pome ni: »'moraš'' živeti v vseh pogledih zdravo, sicer si stigmatiziran. Načelo, da imajo ljudje pravico biti bolni in prejemati ustrezno zdravljenje, se danes razume predvsem tako, da imajo ljudje naenkrat dolžnost biti zdravi.« (Pierret, 1995, str. 181) Če pa bi bili popolnoma zdravi, ne bi rabili dopolnil k prehrani. Znotraj te ideologije je jasno, zakaj hkrati moramo in ne smemo biti zdravi, kot je to definiral Trstenjak (1989).
Zdravje je postalo po eni strani cilj po sebi, po drugi strani pa je tudi instrumentalizirano, saj posamičnik vanj investira denar in prosti čas. Obenem je sredstvo, ki je potrebno za dosega nje drugih življenjskih ciljev. Zdravje je tista človeška pogojenost, brez katere drugi cilji niso dostopni ali pa so v zelo omejenem smislu. Urjenje teles, ohranjanje fizične kondicije, odpoved kajenju, pijači itd. so bistvene navade za ohranjanje dobrega zdravja in normalnega življenja. So pa tudi znak discipliniranja in samonadzora nad telesom in življenjskimi nava dami posamičnika. To dvoje pa se v modernih družbah zelo ceni.
V očeh medijev so debeluhi bolni in vitki ljudje zdravi, vitalni, privlačni in uspešni. Debelost je posledica nerednega in pretiranega prehranjevanja z nezdravo, mrtvo hrano, ki ga spremlja. premalo gibanja, medtem ko je vitkost plod zdrave vegetarijanske hrane. Ni nenavadno, da sta se razširili dve motnji hranjenja bolezni, kot sta anoreksija in bulimija42. Formalno je znano, da naj bi jedli malo in počasi, večina pa neformalno preizkuša preobilno in hitro hrano t. im. fast food.
Telo ni le simbolno polje za reprodukcijo vladajočih vrednot in pojmovanj, temveč je tudi mesto odpora in mesto transformacije tega sistema pomenov. Zato odstranjujemo odvečne kilograme, zategujemo pasove, krepimo telesno odpornost in povečujemo svojo vzdržljivost. Vera v zdravje terja samodisciplino in samonadzor.
Še nedavno smo iskali zdravilo za diagnosticirano bolezen, danes iščemo domnevno bolezen za določeno, iznajdeno zdravilo ali dodatek. Farmacevti razglasijo za rizične za določeno bole zen, ki statistično narašča npr. rak na debelem črevesju. Dovoljena količina škodljivega holes terola je po novih EU standardih manjša kot je bila. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so se včasih predpisovala samo majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih je mogoče predpisati tako rekoč vsakemu nad petdeset let.
Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes pa prištevamo k njej tudi blažje anksiozne motnje. Nekdaj so imela določena kemijska zdravila statistično in kvalitativno opisane negativne stranske učinke. Šele sčasoma dobimo kompleksnejše vpoglede v učinke zdravil farmacevtske industrije. Propaganda upošteva le raziskave s priča kovanimi pozitivnimi rezultati. Tako učenci v ZDA in drugih državah množično uživajo zdra vilo ritalin, ki pomaga pri poslušnosti, koncentraciji posredno k večjemu učnemu uspehu učencev. Vendar pa ima tudi stranske učinke, zaradi katerih lahko učenec izjemoma tudi umre.
Mnenja strokovnjakov o pomenu dodatkov (food supplements) so deljena. Na splošno velja, da tako zdravil kot tudi dodatkov k hrani ne smemo jemati neomejeno in vse po vrsti, ker se njihovi učinki izključujejo. Holford (2009) priporoča, da se o jemanju dodatkov posvetujemo s strokovnjakom ali prodajalcem. Campbell (2012) je prepričan, da so nevarni in da bodo sčasoma spoznani za škodljive. Sprejemljivi so le kot hrana in ne kot dodatki. Če to drži, potem trgovin dodatkov kot je v MaxImumshop v Ljubljani sčasoma ne bo več. Ker pa so 'dodatki' paradni konj farmacevtike, se pri nas in po svetu odpirajo še nove trgovine zanje. Psevdoreligija kapitala o vsemogočnosti (omnipotentnosti) inovativnih posamičnikov je vabljiva, čeprav je jasno, da se pred vsemi boleznimi in staranjem ni mogoče preventivno obvarovati.
Cene zdravil so previsoke, ker jih njihovi farmacevtski proizvajalci monopolno patentirajo. Škoda je, da farmacevtska industrija ni pod kontrolo civilne družbe. Danes kroži o zdravju toliko polresnic, da premalo vemo, katere so koristne in katere so škodljive. Bolnik se hitro znajde v navzkrižju nasprotujočih formalnih in neformalnih, uradnih in neuradnih mnenj.
Odrasli se neformalno učimo z refleksijo danega stanja kot posledice slabih navad. Ujeti smo v iskanje bližnjic. Veliko lažje je vzeti tableto kot pa nehati kaditi, zmanjševati telesno težo z dietami, kot pa se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati ... To ne velja le za bolnike, ampak tudi za zdravnike, ki jim je zaradi preobremenjenosti najlažje napisati recept.
Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s preveliko količino zdravil, ki se jim ponuja. Če je stroka finančno motivirana, je vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave. Posledice komercializacije, privatizacije in instrumentalizacije medicine za potrebe ustvarjanja dobička so širjenje indikacij za zdravila, širjenje meja bolezni in izumljanje novih bolezni. Ni slabo, če vemo, na kaj je treba paziti, vendar pa nas samo strah ne obvaruje pred napakami.
Obstajajo različne teorije prehrane (npr. sredozemska, vegetarijanska, teorija krvnih skupin) in dietni programi. Po številnih debatah o tem, katera dieta (npr. Montignacova ali ločevalna) je za posamičnika s preveliko telesno težo primerna, so strokovnjaki ugotovili, da diete same niso dovolj in da ne delujejo. Nekateri še vedno skušajo shujšati s pomočjo določene vrste diete. Prav tako je iluzija, da lahko živalsko hrano kar tako nadomestimo z rastlinsko. Slednja mora biti kakovostna, da hkrati zasiti in zadošča potrebam telesa. Vsak zase naj bi vedel, kaj mu ustreza glede na krvno skupino, prehranjevalno kulturo okolja, navade prednikov, vendar pa nas globalna ponudba 'zdravih izdelkov' glede na lokalne navade lahko zmede in zavede. ad prednikov. Morda so komu še najbližje rituali nekaterih plemen Indijancev z zdravljenjem na šamanistični način.
Med kratkoročnimi prednostmi specifične hrane in dodatkov in dolgoročnimi izgubami nefor malno še ne razlikujemo dovolj dobro, ker se običajno šele sčasoma se pokažejo negativne strani kratkoročnih pridobitev. Praviloma se dogaja, da negativne učinke, ki jih nismo predvi deli, izkusimo šele tedaj, ko se pojavijo bolezni. Potem si izpostavljamo nove dejavnike, ki naj bi jih tedaj upoštevali. V tem vidim retrogradni avtobiografski učinek neformalnega pridobivanja znanja.
Ena izmed iluzij je, da so dobri za nas le benigni mikroorganizmi. Bakterije so naše zaveznice in sovražnice. Med njimi je premična meja. Reakcija nanje je bila purizem, sterilizacija bolniš nic in stanovanj z raznimi dezinfekcijskimi sredstvi. To je nevarno zaradi razvoja najbolj odpornih bakterij. To je tudi iluzija o trdnih mejah med formalnim in neformalnim znanjem o zdravju.
Desetletja so polemizirali med seboj zastopniki in nasprotniki uživanja antibiotikov. Bakterije v telesu smo ubijali z antibiotiki, tiste na koži z antibiotičnimi kremami in pršili, na vse, kar miga v stanovanjih, pa smo se spravljali z dezinfekcijskimi sredstvi. Danes pa vemo, da je vojno proti bakterijam izgubil človek. Ob morebitnem izbruhu bakterijske epidemije smo v večji nevarnosti kot pred odkritjem antibiotikov. Morda je še najbolje ohranjati ravnotežje med dobrimi in slabimi bakterijami.
|
