Oddelek za promocijo zdravja (Ulica talcev 9, Maribor) izhaja iz predpostavke, da je  sodobni človek je iskalec zdravja. Živimo v postmoderni družbi, kjer ljudje posvečajo več pozornosti zdravju in zdravemu načinu življenja. Skrb za zdravje in strah pred boleznijo ni zgolj osebni interes sodobnega človeka, temveč prerašča v družbeno normo. Zdravstvena vzgoja je pomemben element promocije zdravja. Promocija zdravja je proces dejavnosti, ki omogočajo posamezniku ali skupini, da povečujejo nadzor nad lastnim zdravjem, ga ohranjajo in izboljšujejo.
Zdravje je ena od osnovnih potreb in za večino ljudi najvišja vrednota v življenju. Vzrok za številna nenalezljiva kronična obolenja je pogosto v nezdravem življenjskem slogu. Dejavniki nezdravega življenjskega sloga so: nezdrav način prehranjevanja, telesna nedejavnost, kajenje, droge, prekomerno pitje alkoholnih pijač, druge zasvojenosti in stresni način življenja.
6. Salutokratska farmacevtska ideologija zdravja
Svetovna farmacevtska industrija se v zadnjih letih pospešeno koncentrira in konsolidira. Značilni so procesi oligopolizacije svetovne farmacevtske industrije. Intenzivni globaliza cijski procesi, povečevanje konkurenčnosti poslovanja, spremembe med konkurenti
in bitka za globalne trge in kupce postavljajo pred poslovodstva farmacevtskih družb nove izzive, ki zahtevajo kakovosten management.
Ocenjujemo lahko, da se bodo strateška povezovanja v svetovni farmacevtski industriji še nadaljevala. Znanja sodobnega, naprednega managementa, ki mora poudariti predvsem marketinško, torej tržno in strateško komponento poslovanja, so po naši oceni ključna za zagotavljanje trajne rasti, razvoja in poslovne konkurenčnosti posamezne farmacevtske družbe.
Kesič (2007) ocenjuje, da nastajanje svetovnih poslovnih sistemov potrjuje ugotovitve o napredovanju ekonomije sodelovanja in sinergij (economy of scope and synergy) v primerjavi z zmanjševanjem pomena ekonomije obsega (economy of scale) in tudi drugačnega pozicioni ranja konkurence. Globalni tržni prostor postaja vedno bolj prepleten in soodvisen, kar daje pojmu konkurenca drugačen pomen. Z naraščajočo vlogo ekonomije sodelovanja in sinergij se hkrati krepi tudi tržna koncentracija podjetij. Podjetja so se začela povezovati in sodelovati med seboj s skupnim ciljem premagovati druge konkurente. Ocenjujemo, da se podjetja med seboj povezujejo z namenom iskati in izkoriščati skupne sinergije, ki bi jim omogočale povečano skupno konkurenčnost poslovanja. Danes tuje neposredne naložbe, kamor po definiciji sodijo tudi akvizicije, postajajo eden od načinov za pridobivanje pomembnih konkurenčnih prednosti (Svetličič, 1996, 229)
Farmacevtska industrija nam pri tem skuša pomagati, ki pa ima poleg dobrih strani tudi slabe, na kar leti vrsta kritik. Motiv za to je, da je to ena izmed najbolj profitabilnih privatnih podje tij na svetu. Gajski43 ugotavlja generator tega cilja v kulturno-civilizacijskem vzorcu našega vedenja (behaviour). Po eni strani egocentrični bogataši za svoje zdravljenje, redke operacije ali evtanazijo plačujejo enormne vsote denarja, po drugi strani pa so zdravstvene storitve, zdravila, poživila in dopolnila za potencialne in aktualne bolnike postala blago, zato si iluzo rično predstavljamo, da z njimi kupujemo tudi zdravje kot tako. Obenem pa kupujemo tudi predrage proizvode, ki na naše telo nimajo zdravega učinka in so celo toksično škodljivi.
Splošna ugotovitev je, da je večina največjih farmacevtskih družb v l. 2013 ustvarila manj prihodka in dobička, kot v l. 2012, razen nekaj izjem, ki so kljub krizi rasle. Sandoz, gene rična enota Novartisa, v katero spada tudi Lek, je v devetih mesecih ustvarila 6,3 milijarde dolarjev prihodka, kar je bilo 12 % manj kot v enakem času leto pred tem in 807 milijonov dolarjev dobička. Bilo ga je 21 % manj kot v devetih mesecih v l. 2012. Na poslovanje Sandoza je najbolj negativno vplivala cenovna konkurenca v ZDA, predvsem pri zdravilu proti strjevanju krvi - enoxaparin. Prodaja v ZDA je nazadovala za 22 %, medtem ko se je precej povečala na drugih najpomembnejših trgih, tudi v zahodni Evropi, z izjemo Nemčije. Za 22 % se je zmanjšala tudi prodaja zdravil brez recepta.
Gajski (2011) je kot kritična zdravnica prepričana, da farmacija poveličuje dobre strani zdra vil in minimizira ali celo zanemarja slabe. Zato ne vemo, kakšna je dejanska učinkovitost zdravil in cepiv. Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na katerem se zdravilo preizkuša. Za eksperiment se namenoma izberejo tisti, pri katerih je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Ena izmed največjih manipulacij javnosti pa se dogaja s popularizacijo neobjektivnih rezultatov raziskav.
Farmacevtska industrija je družbeno imanentna, inkapsulirana »mikrofizika oblasti« (Fou cault). Danes namreč diplomant medicine ne more narediti kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s farmacevtsko industrijo, ker od države ne dobi denar ja za raziskave. Tudi izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevt ska industrija. Poleg tega ima velik vpliv na zdravstveno politiko na zakonodajni, izvršni in sodni ravni.
Farmacevtska industrija služi tudi militarističnim namenom. Raziskovalna agencija DARPA in njena obveščevalna sestra IARPA financirata številne raziskovalne programe za izboljšavo kognitivnih in telesnih sposobnosti ameriških vojakov in vohunov. Obe agenciji tesno sodelu jeta s farmacevtsko industrijo, medicinskimi in drugimi strokovnjaki. Zlasti po 11. septembru je bil opazen izrazit skok pri uporabi biologije za vojskovanje in tovrstni projekti so se tako razmahnili, da jih ne more več nadzirati ena sama veja ameriške vlade.
Kapital želi razpolagati s totalno mobilnimi, komunikativnimi in permanentno delovnimi ljudmi. Zato smo zdravje izenačili z mladostnim in vitalnim videzom , bolezen pa s starostjo, imobilnostjo kot da bi bilo zdravje že samo po sebi dobro, bolezen pa zlo. Navidezni paradoks je nezaposljivost mladih. Zato mladina zaradi neproduktivnega in nezdravega življenja zboleva, pozno odrasli (nad 70. leti) pa so kot »poslednja naravna generacija« relativno zdravi.
Ker lekarne ponujajo medikamente farmacevtske industrije, smo kupci potencialni ali aktualni odvisniki od drog, prehrambenih dodatkov... V ZDA je razširjena igra 'zabavne tablete'. Mladi in odrasli so prostovoljni poskusni zajčki, ki na sebi preizkušajo delovanje več vrst zdravil oz. poživil. Postajajo vzburjeni, apatični, deviantni in kriminalni. Nekatere policija zaradi razdeljevanja tablet ali kriminalnih dejanj tudi zapre.
Zmernost je v uravnoteženosti vplivov. Za Aristotela je bila zmernost vrlina, pretiravanje pa je bilo nemoralno in nezdravo. V kapitalizmu pa je pretiravanje (gr. hybris) v tekmovalnosti osnovno gibalo razvoja. Pretiravamo lahko v več smereh: z (hiper)aktivnostjo, neaktivnostjo ali z zdravljenjem za vsako ceno. Med mite našega časa sodi tudi mit o popol nem zdravju z detoksifikacijo.
Danes velja, da se je zaradi različnih načinov globalnega zastrupljanja. Večkrat se soočamo s kronično utrujenostjo, slabim spominom, nerazpoloženostjo, apatijo, s »chemitrails«44, nano-delci v cestnem prometu, gnojenjem s pesticidi, izpušnimi plini avtomobilov, tovarn, domače kurjave. Zato se je treba znati tudi razstrupljati. Telesno razstrupljanje je treba dopolniti še z duhovnim v smislu osvoboditve jeze, zamer, grehov, žalosti. Odpuščanje je zdravo, ker nas deblokira od potlačitev zamer, ki vežejo nase veliko energije. Človek, ki nosi v sebi krepost čistosti, ne vstopa v odnose z drugimi sebičnimi nameni in ne postavlja sebe v središče.
Zaradi absolutizacije vrednote zdravja, zbolimo. Zakaj? Ker telo postane zaradi vsega, kar mu dodajamo s tabletami in kar pri gimnastiki z njim delamo, disfunkcionalno. Cena za nezaupanje v avtoregulativne sposobnosti telesa je bolezen. Proces industrializacije je zaradi sistemske potrebe po večji storilnosti in z njo po izboljševanju naših zmožnosti prinesel tudi svetovno porabo kave.
Po svetu (npr. v Indiji in na Kitajskem) se pitje kofeinske kave povečuje, ker vpliva tudi na dobro počutje in družabnost. Jasno je, da je v večjih količinah (4-8 skodelic na dan) kontra produktivna, ni pa jasno, ali je v majhnih količinah (ene skodelice na dan) samo zdrava. Nekateri zdravniki pitje kave odsvetujejo, ker lahko sproži raka na različnih organih, kar težko verjamemo brez dokazov. Ne poznam nobene raziskave, ki bi izolirala kavo kot edini dejavnik oz. sprožilec. Vsekakor zasvojenost s kavo in cigaretami ne sodi k zdravemu slogu življenja. Čeprav se zdi dokazano, da 'cigareta ubija', kadilci zaradi užitka neformalno radi preizkušajo na sebi škodljivost kajenja. Niti kava niti močni čaji niso enoznačno zdravi. Prav tako grenifit – oljne kapljice grenivkinih pešk (grapefruit seed extract) so vse prej kot še nedavno deklarirano univerzalno zdravilo. Baje tisto, kar učinkuje, ni olje, ampak dodane kemijske substance. Te pa lahko sprožijo tudi raka45.
Zdravje je rezultat sposobnosti ohranjanja prave mere pri funkcioniranju lastnega telesa. Za vsakega posamičnika je ta mera nekje drugje, ker je odvisna od odpornosti organizma in kulture okolja, vendar pa obstajajo splošne predstave o njej. Znano je Lamarkovo načelo, da raba organe krepi. Vendar je to le polresnica, ker izkušnje kažejo, da jih z obrabo poškoduje mo, zlasti če pretiravamo s telesnimi vajami ali pa jih ne delamo pravilno.
Spreminjanje nezdravih navad v navade zdravega, zmernega načina življenja, ki je v skladu z naravo, je danes težko, ker je kronična bolezen možganov. V težjih primerih je to nemogoče brez podpore posebnih skupin. To velja za ljudi, ki so zasvojeni s spolnostjo, mediji, interne tom, alkoholom, hrano. Ko prevzamejo vodstvo nad neokorteksom reptilski možgani, je osebne rasti konec. Namesto da bi sprejeli rano in jo pustili odprto, iščemo po bližnjicah pot iz nje. Zasvojenost nastane tako, da namesto težjih odločitev, ki so dolgoročno boljše sprejemamo lažje, ki nas vodijo na stranska pota.
Težko, a potrebno se je učiti celovito zdravo misliti. Novo se nam zdi preveč ekskluzivistično in puristično. Žrtve smo polresnic kot Molierovi namišljeni bolniki. Obratno pa se bolniki, ki hodijo okrog z vročino, pretvarjajo, da so zdravi. Mohorčič (2009) ugotavlja, da se ortoreksično pretiravanje z zdravo hrano ne splača v smislu preračunavanja zaužitih kalorij.
Sodobno osebno, konvencionalno in alternativno medicinsko in socialno upravljanje zdravja ni mogoče brez deskriptivno – diagnostične in ciljno-normativne, prognostične razsežnosti. Slednji sledimo tako formalno po navodilih zdravnika, medicinske sestre ali farmacevta kot tudi neformalno po lastni presoji.
Zdravje je postalo po eni strani cilj po sebi, po drugi strani pa je tudi skrajno instrumentalizi rano, saj posamičnik vanj investira denar in prosti čas. Obenem je sredstvo, ki je potrebno za dosega nje drugih življenjskih ciljev. Vztrajno se zavzemamo za zdravje kot psihofizična, socialna in duhovna bitja, zato so urjenje teles, ohranjanje fizične kondicije, odpoved kajenju, pijači itd., negovanje dobrih medsebojnih odnosov, vere in upanja bistvene za ne le znosno, ampak tudi dobro življenje. Gre za umetnost samodiscipliniranja in samonadzora. Pri tem pogosto pozabljamo na sintezo aktivnega in kontemplativnega vidika pri ohranjanju zdravja.
Meje med zdravjem in boleznimi se spreminjajo. Definicije simptomatskih bolezni, kot sta astma ali depresija, so se razširile. Enako velja za vrsto fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni sindrom in erektilne disfunkcije.
Naše zdravje je odvisno od več podsistemov v telesu. Eden izmed njih je Ph. Če naša kri posta ne kronično zakisana, se telo težave loti drugače. Iz našega telesa prične srkati alkalne minera le, na primer kalcij iz zob in kosti, magnezij iz žil, kalij iz živčnega sistema in mišic ter natrij iz sklepov. Če teh mineralov ne nadomeščamo, naša tkiva postanejo šibka in hitro propadajo.
Baroody (2010) je z raziskavami dokazal, da so bolezenska stanja neposredno povezana z zakisanostjo organizma. Od tod izhaja njegova dilema: alkalizirajte ali umrite. Vedno bolj se alkaliziranja neformalno učimo. Baroody (2010) je prepričan, da je želodčna kila mati vseh bolezni. Če prebavni sistem ne deluje brezhibno, se to sčasoma pozna na vseh organih kot kronična neravnovesja. Odprava želodčne kile terja stalen pravilen pristop. To težavo ima cca 85 % ljudi na svetu, ne da bi to vedeli. Domnevamo, da je to posledica slabe hrane in da se z zdravo hrano izboljša. Avtor pa predpisuje tudi posebne vaje.
Brofman (2010) meni, da se vse, kar se dogaja v našem telesu, najprej zgodi v naši zavesti, zato lahko zavestno tudi ozdravimo. Te vzorce se učimo prepoznavati s pomočjo zdravilcev. Myss (2010) razlaga, da ne ozdravimo vedno s pomočjo ozaveščanja, afirmacij in dela na sebi zaradi skritih nezavednih vzorcev, vrsta strokovnjakov (Pearl, Lipton, Kejžar Škulj) opozarja, kako pomembna je naša vera v ozdravljenje, zaupanje vase, poslušanje lastne vesti, sprejemanje popolne odgovornosti za proces ozdravljenja.
Odrasli težko ugotovimo čas, kdaj se lahko sami zdravimo, kdaj pa je treba priti k zdravniku, ker je nenadomestljiv. Salutokrati se že preventivno skušajo zavarovati pred vsemi boleznimi. Še vedno skrb za prehrano in zdrav slog življenja preveč prepuščamo prehranski in farmacevtski industriji. Do določene meje je to zaradi hitrega tempa življenja in naše pomanjkljive informacijske zdravstvene pismenosti potrebno. Vendar pa se brez celostnega koncepta zdravja ne zavedamo sebe kot psihofizičnih bitij46, pri katerih je duševno zdravje prav tako ogroženo kot telesno. Holford (2009) trdi, da se tudi duševno zdravje da ohranjati z zdravo prehrano. Duševnim boleznim se pogosto pridružijo še telesne bolezni in obratno; kroničnim telesnim boleznim se rade pridružijo različne duševne bolezni, najpogosteje depresija.
Ortoreksiki so tisti, ki pretiravajo z zdravo prehrano, da nekateri zaradi skrbi, da bodo ali so kaj zgrešili, zbolijo in umrejo. Ljudje smo različno občutljivi. Zelo poučno je neformalno spoznanje, da telo do določene mere sprejema spremembe, naprej pa ne. Kar je sprva ugodno, mu začne sčasoma škodovati, zlasti zato, ker si posamičnik začne zviševati norme.
7. Sklep
Odnos posamičnika do zdravja je sestavina njegovega odnosa do življenja. Komur je zdravje primarna pozitivna vrednota, ukrepa že preventivno in ne šele kurativno. Goji zdrav življenj ski slog in se ne zanaša le na formalna znanja, poslužuje se tudi privatnega oz. alternativnega zdravljenja, čeprav je drago in je zato najbolj dostopno bogatim.
Parcialen odnos posamičnika do lastnega zdravja je doslej najbolj pogojevala simptomatska medicina. V prispevku smo opisali nekatere značilnosti konvencionalne, simptomatske medi cine, kakor tudi alternativnih značilnosti celostno oz. integrativnih medicin kot so naturo patija, ortomolekularna, bioresonančna, funkcionalna, prehranjevalna in energijsko-informa cijska medicina, ki se (ne)formalno razvijajo na osnovi novih izkušenj.
Ni vseeno, ali je posamičnik zgolj objekt konvencionalne medicine ali pa je osebnost, ki odloča o (samo)zdravljenju. Bistveno vprašanje je, ali se je telo zmožno pozdraviti samo ali ne. Od tega je odvisno, ali je njegovo neformalno znanje zgolj pragmatično sestavljeno iz različnih merjenj (krvnega pritiska, sladkorja in drugih sestavin v krvi, kostne gostote,…) in tujih sugestij, ali pa je celostno namensko.
Le tedaj, kadar ima posamičnik pozitiven odnos do svojega zdravja, ve, kaj vse je potrebno storiti za svoje zdravje. Tedaj mu je jasno, da ne gre le za domačo in šolsko vzgojo, ampak tudi za samovzgojo za zdrav način mišljenja in življenja, skratka za njegovo osebno rast. Cilj je skladnost s samim seboj, z družbo in naravo. K temu cilju pa pripeljejo različni integrativni pristopi.
Ker je zdravje odvisno predvsem od nas samih, je neformalno znanje o zdravju pred formal nim in ga pogojuje. Nenormalno število bolnih je izguba za podjetje, šolo in nacionalno gospodarstvo, zdravljenje pa je za farmacijo vir velikanskih dobičkov. Bolj bi morali upošteva ti celostne vidike zdravljenja, ker se polovičnost maščuje s ponovnim izbruhom bolezni ali pa s prenosom iz enega dela telesa na druge. Skrb za lastno zdravje se zdi naravna, preprosta in učinkovita. Vsak med nami ima mogočno sredstvo za ohranjanje odličnega zdravja in tudi za ozdravitev – hrano v najširšem biopsihosocialnem in duhovnem smislu te besede. Ne pozabi mo, da so hrana tudi naše misli in čustva, medsebojni odnosi in sadovi duha.
Jasno je, da ljubezen do življenja pomeni tudi pozitiven odnos do zdravja, medtem ko je nekro filija vojaško-industrijskega kompleksa, gensko spremenjene hrane… tudi zanikanje svojega zdravja in zdravja drugih. Biografske zgodbe izbranih pacientov so v filmu Matrica življenja združene v pričevanja za delovanje načel pozitivnega odnosa do življenja oz. vere v ozdravlje nje.
Osebno zdravje in proces zdravljenja sta preveč pomembna, da bi ju prepustili le simptomatski medicini. Kontekst zdravljenja je neobvladljiv, zato neformalno in formalno nastajajo nova znanja o možnostih obvladovanja v smislu vzdrževanja ravnotežja z okoljem. Neformalno se seznanja mo z alternativnimi medicinami, ki jim pa tudi ne smemo slepo verjeti. Zdravo okolje spodbudno vpliva na zdravje, zato se nekateri odločajo le za življenje v naravi in vegetarijansko hrano.
Namišljene bolnike najlaže ujamejo reklame farmacevtske industrije. V zadnjem času se mediji najbolj ukvarjajo z nalezljivimi boleznimi do pandemije in z izračunavanjem za koliko procentov se bodo povečale določene civilizacijske bolezni. Pozabljamo pa, da s širjenjem strahov mediji idejo zdrave družbe potiskajo v sfero utopije.
Danes popularno gibanje za zdravo telo npr. ni prispevek k 'opolnomočenju' posamičnika, za kar se običajno predstavlja, temveč se spreminja v svojski fetiš, v novo obliko odvisnosti. Kot z večino ideologij je tudi z ideologijo zdravja tako, da generalizira pričakovanja, vrednote in norme družbeno dominantnih razredov in slojev na vso družbo.
Videli smo, da ideologija zdravja nalaga državljanom novi skrbi za zdravje, za dober zgled, za ohranjanje življenjske energije, optimizem, mladostno telo. Po drugi strani pa se zdravi oklepa jo svojih predstav o doseganju in varovanju zdravja kot fetiša, ki ga ne smejo zapustiti tudi za ceno svojega zdravja.
To je še premalo izkoriščen vir neformalnega znanja o zdravju določenega bolnika dialog med zdravnikom, bolnikom in zdravilcem o kapacitetah telesa in duha posamičnika za zdravje in njegovih predispozicijah za bolezen.
Nekateri alternativci se predstavljajo za nekakšne univerzalce, ki lahko pozdravijo bolnika od glave do peta. Žal pa njihovi rezultati niso merljivi in vezani na čas. Niti alopatična medicina ne zna pozdraviti vseh izmed 38 000 registriranih bolezni, niti alternativna medicina. Načelno nihče ne zapira vrat pred bolnikom, vprašanje pa je, kdo se je kaj iz danega primera pripravljen česa naučiti.
Odprto vprašanje pa je, ali kljub dogmam o zdravju, ki prevladujejo v javnem in privatnem zdravstvu, lahko obvladamo življenjske pogoje in dejavnike zdravja/bolezni svojega organiz ma, medsebojnih odnosov in naroda tako, da živimo čim dlje in čim bolje.
Podobno kot regenerativne sposobnosti našega telesa naj bi z ustreznimi treningi čim dlje ohranjali v kondiciji tudi plastične možgane. Nismo proučevali, kako materializacija in instrumentalizacija življenja poraja socialno patologijo.
Kar zadeva singularno neformalno znanje ugotavljamo, da nešteti poskusi kaj vzeti in povzeti ne dajo takšnega uspeha kot če iz osebne enovite celote izberemo eno izmed sredstev. Notra nji glas nas najbolj zdravo vodi (Weber, 2012). Po najstarejšem prepričanju je zdravje božji dar. V tem smislu je dolgo veljalo, da narava zdravi. Če zdrsnemo, iščemo pot nazaj. Pri tem rabimo tudi podporo. V zadnjem času prihaja na trg več tarčnih zdravil, ki pomagajo organiz mu pri samoobnovi oz. samoregulaciji. Zmerno sonaravno življenje je zdravo, vendar pa zaradi starostne oslabelosti organizem rabi takšne okrepitve.
Kontekstualno gledano ne gre zgolj za psihosomatiko, ampak tudi za socialno dinamiko in za duhovno atmosfero. Mnogi ljudje imajo težave na duhovni in duševni ravni, ne da bi se tega zavedali. Njihove strahovi, težave, stiske in skrbi se spremenijo v telesne težave in se izrazijo v boleznih. Zato kemijska zdravila simptomatskega zdravljenja čedalje manj zadostujejo.
Slovenci večinoma vrednotimo zdravje višje kot pa izvajamo zdrav slog življenja. Vendar pa šele tedaj, ko se zavedamo svojega negativnega odnosa do zdravja, tega lahko spremenimo. Šolsko znanje o zdravju je pri nas in verjetno tudi po svetu nezadostno, ker danes spoznanja o njem hitro napredujejo. Učenci v javni šoli ne dobijo toliko informacij o zdravju kot v zdravih šolah, eko-šolah, srednjih zdravstvenih šolah in medicinski fakulteti, visoki šoli za medicinske sestre, fakulteti za telesno vzgojo, ker imajo te ustanove več predmetov. V Sloveniji izhaja kar nekaj revij (npr. Viva, Zdravje, abc-zdravja, znanje za zdravje), ki nas popularizirajo novejše rezultate raziskav. Tudi pri nas se z zamudo postopno uveljavlja alternativna medicina. Konvencionalna, alopatična, simptomatska medicina ni več edini kriterij zdravljenja, ni pa zanemarljiva in nadomestljiva.
Na lastnih napakah se učimo zmernosti življenja in vrednosti samopomoči. Ena izmed zasvoje nosti, ki jo lahko odpravimo, je ortoreksija kot oblika salutokracije. Neformalno se učimo kontrolirati svoje zdravje s poskusi in zmotami. Ne splača se pretiravati s telesnimi vajami, tekom in celo ne z zdravo hrano. Prenajedanje in nezdrava hrana sta predvsem problema Zahoda.
Avtorji (Malnar, B., Černigoj Sadar, N., Müller,K., H., Nemeth, G., Toš, N. 2002) poudar jajo, da potrebujemo za upravljanje lastnega zdravstvenega stanja poleg medicinskega znanja še družbeno-okoljsko znanje. Menimo pa, da celostnega znanja ni brez ekoloških in duhovnih razsežnosti. Neformalno sonaravno in družbeno okoljsko in alternativno medicinsko znanje nastaja hitreje, kakor pa se formalizira v šolski kurikulih, programih medicinske fakultete in v konvencionalni medicinski praksi.
Omenili smo empirično študijo avtoric Novak, T., Šprah, L. in Fridl, J. (2012)47, ki so identi ficirale stanje dobrega počutja v slovenskih regijah glede na zdravstvene, ekonomske in okoljske kazalnike. Ugotovile so, da slabšanje ekonomskega položaja zlasti v nerazvitih regijah Slovenije vpliva na slabše počutje in posledično tudi na zdravje populacije.
Mariborska Mreža ponudnikov dobrega počutja se zaveda, da zanemarjanje psiho-socialnih vidikov zdravja vodi v ekonomsko stagnacijo. Čedalje več organizacij se pri nas ukvarja s promovira njem pomena zdrave prehrane. Premalo pa je psihiatrične in psihoterapevtske pomoči pri zdravljenju duševnih bolezni. V prispevku smo tudi navedli, da pri nas Društvo sprememba v srcu zdravi različne zasvojenosti.
Knez (2010) nam pokaže, da človek izrazi svoje potenciale šele z dobroto in ljubeznijo duha. Duhovno delovanje je najvišja kakovost življenja. Spoznamo jo po etično odgovorni oseb nosti, ki ni egocentrična, ampak je empatična zaradi poslanstva, ki ga posveča smislu življe nja. Šele v tej luči jih lahko spozna, se jih zaveda in jih pravilno uporabi. Duhovno zorenje je dolgotrajno, ker terja precej samoodpovedovanja. Slovence nas takšen razvoj v večji meri še čaka.
Imamo kar nekaj revij, posvetov in prireditev na temo zdravja. Prek celega leta se vrstijo različne delavnice, izobraževanja, festivali, sejmi. Formalno in neformalno izobraževanje bi lahko gojili bolj sistematično po celi antropološki vertikali. Najbolj je zastopano na telesni, fizični ravni, manj pa na psihosocialni in duhovni.
V avtobiografski zgodbi z Medina sem pokazal, kako sem bil singularni generator izboljševa nja specialnih pristopov k zdravljenju. Vplival sem na izvajalko bicom terapije, da kliente, ki so že na prehodu v pozno odraslost naroča na daljša časovna obdobja in ne na vsak teden zato, da sami ne percipirajo le reakcij telesa, ampak tudi pozitivne učinke terapij. Biografske zgodbe pa predstavlja Lučka Lešnik.
Navedli smo deset modelov zdravja. Analizirali smo tudi razlike med vzhodnim in zahodnim konceptom zdravljenja. Ta dva nista strogo geografsko ločena. Na zahodu poznamo tudi vzhodne koncepte kakršni so kitajska medicina, ajurveda, džojtiš, na vzhodu pa je mogoče študirati klasično medicino.
Videli smo, da se naše (ne)formalno vedenje o zdravju širi z biološke oz. fiziološke ravni na vse druge plasti človekove osebnosti kot so socialna, duševna in duhovna, ekološka. Poveču je se tudi medkulturno znanje o zdravju, zato lahko Campbell (et al., 2012) piše o boleznih obilja in boleznih revščine. Nastaja nova celostna paradigma medicine in zdravja vključuje naravno-ekološko razsežnost. Čeprav nutricionisti iščejo prevladujoč izvor bolezni v nezdravi prehrani, je jasno, da so te večstransko pogojene. O napredku konvencionalne medicine smemo govoriti le v relativnem smislu. Kvalitativni preskok naj bi napravila šele alternativna medicina, ki je ponekod uspešna, kjer odpoveduje konvencionalna medicina.
Duhovni vodniki nas opozarjajo, da se je treba pozdraviti, kar pomeni osvoboditi od zamer, grehov, žalosti. Odpuščanje je zdravo, ker nas deblokira od potlačitev zamer, ki vežejo nase veliko energije. Naravno žalovanje je bolj zdravo kot blokirano s kemijskimi sredstvi. Zdravje je odvisno od razumevanja bolezenskega stanja ter od tega, kaj lahko storita za izboljšanje tako bolnik kot zdravnik.
Ugotovili smo, da (ne)formalno znanje o zdravju nastaja v procesu vseživljenjskega učenja in izobraževanja. Viri nastajanja neformalnega znanja o zdravju so praktično neizčrpni. Identifi cirali smo le nekaj virov, nismo pa mogli upoštevati vseh. Zanimivo je, da se kritika formalne ga kodificiranega in v praksi že uveljavljenega znanja neprestano pojavlja kot vir novega for malnega znanja. Tako se nutricionisti zavzemajo, da bi postalo znanje o zdravi hrani sestavina klasične medicine. Prav tako se alternativci trudijo za priznanje v klasični medicini.
Pristopi holističnih medicin so potrebni, ker samo ti upoštevajo človekovo zdravje v najširšem smislu kot blagostanje. Če zboli en del telesa, so v potencialni nevarnosti tudi drugi. Brez odkritja ozadja motnje, se njen simptom seli iz enega področja na drugega, ker si obremenjenost poišče nov ventil. Igra se na tak način nadaljuje in traja tako dolgo, dokler ne spremenimo sebe in svojega življenja.
Zdravniki in zdravilci so samo naši pomočniki. Navsezadnje si odrasli spoznanja neformalno pridobivamo na osnovi preizkušanja različnih metod na lastni koži glede na stanje telesa in duha, ki je zdravo ali nezdravo. S prostovoljnimi in nezanesljivimi eksperimenti (učinki tablet, antibioti kov in postopkov) na lastnem telesu se neformalno izkustveno učimo, kako se je za zdravje treba zavzemati z različnimi sredstvi, na različnih ustanovah in upoštevanjem različnih vidikov.
Ohranjanje kakovostnega zdravja je odvisno od naše integrativne zdravstvene pismenosti, ki vključuje informiranost o možnostih in procedurah zdravljenja in vzdrževanje zdravega načina življenja.
Pri analizi dejavnikov (ne)zdravega načina življenja zlasti odraslega posamičnika smo izluščili naslednje dileme v odnosu do zdravja:
Pozitiven
|
Negativen
|
Biofilija
|
Nekrofilija
|
Medicina: simptomatska oz. alopatska
|
Alternativna
|
Zmernost
|
Nezmernost
|
Zdrava, vegetarijanska, hrana
|
Nezdrava, mesna, gensko spremenjena hrana
|
Zdrava družba
|
Družba strahu, sociopatologija
|
Zdravstvena pismenost
|
Zdravstvena nepismenost
|
Celostno zdravje
|
Parcialno zdravje
|
Pri ugotavljanju zdravstvenega stanja posamičnika smo v dilemi eksaktnega vedenja in spekulativnega domnevanja in verovanja. Prej ko slej se izkaže, da to, kar po prepričanju zdravnikov, farmacevtov in osebnih izkušnjah natančno vemo, postane sčasoma zaradi odkrivanja novih dejavnikov zdravja/bolezni v družbenih procesih in procesih staranja prebivalstva nenatančno in medkulturno relativno, na osnovi spekulativnega predvidevanja in intuitivnega uvidevanja pa nastajajo nove empirične študije, ki pa privedejo zaradi različnih vzorcev, hipotez, ciljev in uporabljenih metod do relativnih rezultatov, zaradi katerih se ni mogoče izogniti vsem iluzijam in predsodkom. Zaradi dvoreznosti dobrih in slabih strani osebnih prepričanj bi bilo potrebno nenehno kritično samoizpraševanje vseh, ki zastopamo vrednoto zdravja. Prepričali pa smo se, da ni potencialno ali aktualno bolni posamičnik edini, ki po svoji vesti skrbi za svoje zdravje (Dolinar, 2013), ampak so to tudi (vodene) skupine, izbrani zdravniki in zdravilci. Tisti, ki niso duhovno usmerjeni, pozabljajo, da je zdravje dar Boga z nebes.
V prispevku smo opisali, kako neformalno učenje o zdravem življenju nastaja na ravneh 1. domačih higienskih navad, 2. formalnega znanja v šolah in zdravstvenih domovih, 3. Infor macij javnih publikacij, tečajev, prireditev, 4. samostojnega razmišljanja zlasti odraslega posamičnika o lastnih izkušnjah, 5. dialoga bolnika z zdravnikom, zdravilcem, … in 6. znotraj vodenih ni samoiniciativnih skupin določenih tipov bolnikov npr. alkoholikov.
|
