Telesna kultura je danes stvar širšega kroga sodelujočih rekreativcev in profesionalcev. Ta dejavnost prepleta danes našo družbo v širino in globino. Voditelji bi morali poznati proble matiko in vlogo telesne kulture ter njenega pomena za sodobnega človeka, za sodobno družbo, za sodobni čas. Telo, ki ne prenese več razdiralnega procesa samozaslepljevanja, se upre (Miller 2005, Volk 2005). Zato je zgodnje uvajanje v telesno kulturne dejavnosti dobra preventiva pred distresi. Sicer pa pomeni kurativo oz. korektiv dotedanjih napak.
Koordinacija gibov za ravnotežje (npr. brain gym ali dviganje in spuščanje na prste na nogah) vpliva na sinhronizacijo možganov. Tudi bb vsebuje elemente žongliranja in vzravnane drže, ki krepi samozavest. Vpliv športa na človekovo osebnost je večstranska. Med drugim krepi krvni obtok, masira črevo, ki hitreje odvaja. Pri uravnoteženem hormonskem sistemu se telo posveti obnavljanju celic, ki ostajajo dlje mlade. Telesne vaje so primer ne za sinhronizacijo možganov. Najboljša metoda zato je sinhronizacija osmice.
Vprašanje je, kako se v njej izkazuje človekova strukturna bipolarnost. Po Hopi indijancih so polaritete statve, na katerih se tke realnost. Ekstremni konjički nas privedejo v zmedenost in tesnobo. Pri bb skozi krožno filogenezo odberemo le to, kar je dobro, da prenesemo naprej. Niso to pisana izkustva, ampak pretežno neverbalna. Potrebe vključno s spolnostjo dobijo naravno mero, fiziološko okolje. Postmoderno brisanje meja je posledica intelektualne enako sti, ki posameznike ne ločuje le od tradicije, ampak tudi od izkustva anatomije. Današnja športna rekreacija poudarja enakost gibov ne glede na hitrost in gracioznost. Vendar ima bb različne opcije. Morda pa je zaradi različnega razumevanja užitkov manj obiskan program med Les Mills. Tudi ni jasno vsem, da smo vsi sinteza štirih elementov kot so voda, ogenj, zrak in zemlja. Z menjavanjem položajev krmarimo med temi mediji. Namerno nihamo med polaritetami. Zaporedje stanj od stoječega, do sedečega in ležeče. Roke in noge, desno in levo.
Vzpon do neba in sestopanje na zemljo. Eros so razumeli Grki kot nagon, ki nas žene k vzpostavljanju odnosov. Eksperimentiranje s spolnimi vlogami v zadnjih desetletjih ima še neslutene posledice. Bb lahko razumemo kot opozorilo, da je šele razumevanje evolucije pogoj za učenje iz zgodovine, tako kot je šele obvladovanje telesa pogoj za upravljanje s celotno vertikalno anatomijo človeškega bitja. Bb seveda ni statična homeostaza in še manj izomorfija. Vsakokrat se dogaja enako dinamično ponovljivo kot drugi obredi, vendar pa ne idealistično do socialne realnosti, ki jo obvladujemo z drugačnimi kodami. Nič novega ne prihaja več v ta že dogovorjen vzorec, iz njega pa v vsakdanjost izhaja vse novo po nezaved nem transferju. Pri petih ritmih so gibi individualno svobodni in zato neenaki tudi znotraj posamezne faze oz. tipa ritma. Ker se bb lahko izvaja le v somatski formi, kjer je tudi centralni poudarek, je verjetno, da ostajajo druga področja osebnega bivanja nedotaknjena in da do osebne rasti ne pride. Pomaga celovita ozaveščenost s praktično dopolnitvijo še drugih sklopov veščin.
Vzdrževalni športi so nevarni, ker vodijo k poškodbam. Morda naj bi bil korektor prav spa oz. wellness ponudba? Cilj je dobrobit, ki jo označuje tudi starogrški izraz helonas - želva. Wellness je v svoji domovini, ZDA, še vedno pomeni individualni življenjski slog. Simboli živali, rastlin, križev muder plivajo na nezavedno in imajo terapevtsko moč. sami si jih razlagamo, jim dajemo pomen in delujemo po tem.
S fiziološkimi in statističnimi analizami strokovnjaki proučujejo in diagnosticirajo učinke športa in telesnega gibanja na zdravje, dobro telesno počutje in boljšo delovno sposobnost. Če verjamemo v ta vpliv, ga okrepimo. To verjetje deluje kot sugestija. Fenomen (avto)sugestiv nosti je znan že iz antike. Že Hiporat in Galen sta podobno kot stari Kitajci trdila, da zmerno gibanje koristi zdravju.. Odkritje psihosomatsko pogojenih obolenj legitimira subjektivni pris top, ki ga skoraj ne moremo eksperimentalno oz. statistično dokazati. Verjetje je nekontrolira na variabla, ki se nanaša na področje nezavednega. Fenomen sugestije s katero so zdravili vrači in šamani, ni omejen na zavestno verjetje, ki je anketno preverljivo. Psihoanalitski dis kurz nas pripelje do točke evidentnega, v epistemologiji dobro znanega “epistemološkega reza” med pod- in nadzavednim.
Pasivno verovanje še ne pomeni veliko, če ga ne spravimo v duševno gibanje. Prav ta vera v telesno-duševno gibanje kaže na to, da je šport neke vrste religija. S pomočjo molitve in medi tacij se mistik trudi doseči popolno notranje zlitje horizontov, raztopi se v morju božanskega občutka. Geslo mistikov je: "Prepuščam se božanskemu - naj se zgodi Božja volja". Mistik je pripravljen svoje življenje brez pomislekov položiti v roke učitelju, guruju, modrecu ali kaki drugi duhovni avtoriteti. Notranja vez mistika se vije od emocionalnosti k intuitivnemu prepo znanju. Pri tem pa mu znanje oziroma razum predstavlja predvsem oviro, ne pa pomoč pri duhovnem stremljenju
Uspehi v športu so tudi področje avtosugestivnih prepričanj, ki so plod odnosov med srcem (čustva), (raz)uma in volje oz. motivacije. To je sinteza hologramskega kozmosa (Currivan, 2009). Currivanova izpostavlja načelo privolitve v to, kar prinašajo posledice. Enostavno vdihneš zaželeno in izdihneš nezaželeno, vdihneš odpuščanje in izdihneš zamere. Na at način se očiščuješ. Solarni pleksus je točka osebne moči odločanja. Do te pa ne pridemo brez temelja, ki se nahaja kot varnost v prvi čakri. Če je nimamo, ne stremimo po čem drugem. Veselimo se tega, kar imamo. Življenje vidimo izpolnjeno, ko ga občutimo radostno obilno. Izpolnitve naj neovirano potujejo skoti nas. Šele uravnoteženost prvih treh čaker vodi do višjega zavedanja. Šele budno uravnoteženo srce omogoča nemoteno dajanje in sprejemanje. Sicer nadležno terjamo pozornost, ki ni v soodvisnosti.
Šele tedaj, ko zaživimo v višjih vibracijah sreče in ljubezni, privlačimo uspeh. To doživljam tako, da drug zunanji uspeh ni več potreben. Spoznavamo, da na koncu postane najpomemb nejše tisto, česar poprej nismo vedeli, nismo hoteli vede ti, ali nam niso povedali. Življenje nas s povratno zanko opozarja na naše maligno antropocentrično razmišljanje. Če se ta zadrgne okoli vratu, si ne moremo več privoščiti napak (npr. rakavi bolniki). Zavemo se, da je prišel čas za temeljite spremembe. Vprašanje je, ali nas program vseživljenjskega učenja pripravlja nanje in nam jih pomaga osmisliti in jih razumeti.
Vrhunski, profesionalni šport je v službi profita, kar pa ni zdravo. Finančni kapital je slab gospodar in dober služabnik. S športom razvijamo telesno-gibalno inteligenco oz. kondicijski kapital in implicitno pa tudi vse druge, ki jim je v oporo. S športnimi vadbami pa lahko tudi tako pretiravamo, da uničujemo druge tipe kapitalov in inteligenc. V tem smislu bi bilo treba orientacijsko razumeti tudi 'pedagogiko športa.
Učimo se o telesu in učimo se s telesom tudi po metodi fizika Mosheja Feldenkraisa. V sociologiji in psihologiji govorimo tudi o identiteti telesa, ki nastane v socialnih razmerjih, v danem času, prostoru in kulturi. Vse, kar je pomembno obnašanje, pridobivamo dolgo: hoja, govor, videnje v treh dimenzijah, gibi, odnos. Kar je že naučeno, pa nasprotuje novemu učenju (tuj jezik zato govorimo z naglasom, Japonci visoko v starosti klečijo, mi ne moremo, kajti prejšnje navade nam to onemogočajo). Gibanje ni vrojeno, je naučeno! Če pa v mislih med vadbo spremljamo, kaj se dogaja med gibanjem, gibanje lahko spremenimo, vsak drugače. Metoda Mosheja Feldenkraisa, fizika, ki je zakone fizike prenesel na področje telesa za izboljšanje gibanja vseh, ki jim je to potrebno (plesalci, glasbeniki, igralci, telovadci, tisti, ki morajo obvladati gibe, da zmanjšajo bolečino in razbremenijo ovirano gibanje), ima veliko pripadnikov. Gre za zavedanje gibanja in povezanost funkcij sredi življenja. »Počasi dvignite roko v zrak. Kaj se dogaja z roko, rameni, poiščite ugoden položaj. Iztegnite roko, jo obrnete navzven ali navznoter? Kaj vam je ugodno, kje se gib ustavi …«55
Z ozaveščanjem, različnimi telesnimi in psihološkimi vajami ter meditacijo lahko v telesu sprožite proces osebnega zdravljenja oz. čiščenja čaker. Kajti šele ko se boste očistili starih, negativnih in zablokiranih energij, ki botrujejo različnim boleznim, lahko v svojem polju naredite prostor za dotok novih in svežih. Polje na tak način delujočega človeka postaja temu primerno močnejše in večje. Prek prebujenih posameznikov se posledično dviga tudi kolek tivna raven duhovne energije.
4. Socialni in starostni obrazi zdravstvene pismenosti
Videli smo, da se ljudje, ki želijo postati zdravi, združujejo v različne oblike zdravih skup nosti. Na ta način vzdržujejo in širijo kulture zdravega mišljenja in življenja. Od značilnosti specifične kulture je odvisno, kakšna je zdravstvena pismenost in odnos do starejših. Zdravst vena pismenost (Health Literacy) je kompleksen pojem. Razlikujemo tri ravni pismenosti. 1. V določenem smislu vsak posamičnik ve, kaj je zanj zdravo in kaj je nezdravo, ker nadzira (dis)funkcionalnost posameznih plasti po celi osebnostni vertikali sebe kot biopsihosocialnega in duhovnega bitja. Nekateri ljudje so bolj sposobni avtoregulacije, drugi pa manj ali pa sploh ne. Večina si lahko te sposobnosti na neformalne načine izboljša, vendar pa jo k temu ne spodbuja naše javno zdravstvo, ki priznava le nizke standarde zdravstvene izobraženosti.
Zdravstveno pismen je posamičnik, ki je sposoben razumeti zgodnje simptome bolezni, poiskati pravega zdravnika, pa tudi razumeti pomen natančnega upoštevanja navodil za uporabo pred pisanih zdravil. Prva predpostavka je telesna inteligenca (Škoberne), ki mu omogoča, da zna poslušati signale in potrebe lastnega telesa in jih zadovoljiti. V obstoječi ponudbi je pomembno, da zna posamičnik izbrati pravo osebo (zdravnika, zdravilca), ki mu svetuje. Obveščeni bolnik je tisti, ki ve, pri kom lahko išče dodatne informacije in vzame ustrezno sredstvo zdravilo ali dopolnilo.
Zdravstvena pismenost posamičnika vključuje formalno in neformalno znanje, informacije, nadzor in upravljanje s svojim zdravstvenim stanjem. V tem smislu je zdravje odvisno od nas. To, kar zadeva genetsko dediščino in vplive okolja pa je le delno odvisno od nas.
Vseživljenjsko pa se neformalno učimo spoznavanja sebe v najširšem in najbolj kompleksnem smislu celostno in diferencirano, v telesni povezanosti z okoljem. V medsebojni igri – siner giji benignih in malignih dejavnikov smo zmožni obvladovati kritične življenjske dogodke oz. probleme in se vzdrževati v dobri kondiciji. Na tej osnovi soustvarjalno razvijamo svoje telesne, duševne, duhovne, socialne in ekološke potenciale in tako razvijamo občutke smisel nosti, integritete in dobrega počutja.
Bolezen prav tako razumemo na več načinov kot posledico zunanjih poškodb, notranjih degenerativnih sprememb, blokirane energije. Biološko gledano gre za poškodbe zdravih funkcij organizma, funkcionalno za zmanjšanje sposobnosti osebe, epistemsko za blokirane energije, psihološko gledano gre za notranje subjektivne disonance v telesnem čutenju zdravja, ergonomsko gledano za neustrezne pogoje dela, ekološko za odtujitev od naravnega okolja, … kakor smo to videli že pri modelih zdravja. Zdravstvena pismenost pomeni obvladovanje teh vidikov.
Posamičniki smo različno zdravstveno pismeni zaradi različne dostopnosti informacijskih virov o zdravju, njihove različne kakovosti, nivoja splošne izobrazbe, dostopnosti zdravst venih služb, itd. Šole, zdravstvene službe, mediji, seminarji, znanstvena srečanja formalno vplivajo na izboljšanje naše zdravstvene pismenosti in na zdravega stila življenja. V anglo saških državah imajo o tem bogate izkušnje, v Italiji pa skromne. Po zgledu anglosaksonskega sveta bi pri nas lahko okrepili vplive formalnih in neformalnih dejavnikov.
Predstave zdravega duha v zdravem telesu so danes različne. Zato ni nenavadno, da nekateri bolniki nimajo ustreznih predstav o zdravih načinih življenja in si jih pridobijo šele po ozdrav ljenju od hude bolezni npr. po raku. Statistike kažejo, da je med zdravstveno nepismenimi bolniki več takšnih, pri katerih se pojavijo komplikacije, so pogosteje hospitalizira ni in so tudi pogosteje odsotni z delovnega mesta.
Dejstvo je, da je družbena neenakost pogojuje tudi neenakost zdravstvene pismenosti in zdravja posamičnikov. To skušajo zdravstvene organizacije na različne načine omejiti. V EU različna združenja bolnikov skrbijo za dvig zdravstvene pismenosti.56 Z geslom »Zdravstvena pismenost vzbuja upanje!« je krovna zveza 35 vseevropskih organizacij, specializiranih za posamezne bolezni in nacionalnih forumov bolnikov, formulirala svojo poslanico, ki jo je naslovila na evropske ustanove in države članice EU. Nesporno je, da evropski bolniki postajajo zahtevnejši in se ne zadovoljujejo s pasivno vlogo. Da bi razširili obseg informacij in da bi zdravila jemali čim bolj varno, je Komisija izdelala koncepte, ki naj bi zagotovili kakovostno in zadostno informiranje, in jih dala v predhodno javno obravnavo.
Domnevno so ljudje v državah z večjo enakostjo so srečnejši, bolj zdravi in uspešni. Živijo dlje, več je inovacij in ustvarjalnosti, zagreši se manj umorov in manj je duševnih bolezni. V teh državah ima tudi manj ljudi prekomerno težo, manj je zapornih kazni in manj najstniških porodov.
Za zmanjševanje neenake zdravstvene pismenosti je treba izdelati nacionalno strategijo boja proti revščini, ozaveščati ljudi ter povečati obseg zdravstvene in socialne dejavnosti. Pogoj za tako ukrepanje je strukturno in etiološko poznavanje neenakosti med posameznimi skupinami populacije v določenem kraju in času.
Kaj lahko stori posamičnik za svojo zdravstveno obveščenost? Več kot 50 % Evropejcev ima internetni priključek in zdravstvene spletne strani pogosto berejo. Nesporno so sodobne infor macijske tehnologije odprle priložnosti za primerjave in za obveščanje o možnostih zdravlje nja, ki so v določenih okoljih bolj znane kot v drugih. Tisti bolniki, ki so informacijsko prož nejši, imajo na voljo načelno več obvestil, s čimer se poveča možnost, da zadenejo pravo rešitev. Bolniki naj bodo čim bolj v stiku s temi združenji, ki jih zastopajo. Preobilica informa cij je tudi nevarna, če bolniki niso »zdravstveno pismeni« in ne znajo ločiti zrna od plevela.
Očitno je, da boljša dostopnost do zdravstvenih storitev vpliva na bolj zdrav stil življenja. Kot pri drugih pismenostih se tudi pri zdravstveni pismenosti pokaže, da je na višji stopnji v zahodni Evropi oz. anglosaksonskih državah kot v vzhodni Evropi ali v sredozemskih državah.
Otroci in odrasli smo preizkusni zajčki za delovanja novih zdravil in dodatkov. Zato bi lahko ugotovili, da je kritična zdravstvena pismenost izmikajoča kompetenca. Pogojena je z drugimi pismenostmi kot so bralna, emocionalna, socialna, ekološka,... Neformalno izobraževanje za zdravstveno pismenost ni potrebno le zaradi boljšega soočanje z lastno boleznijo in boleznijo drugega, marveč postaja vse bolj tudi boj za pravično porazdelitev dostopa vseh do zdrave hr, pitne vode, čistega zraka in relaksacije od distresa. Čeprav se to zdi utopično, pa je skladno z idejo trajnostnega razvoja (sustainable development).
Človek se vse življenje uči živeti (lat. ars vivendi) in umirati (lat. ars moriendi). Tistih bolezni, ki so smrtne, se ne da izogniti kljub napredku medicine57. Upamo, da naša starostna »bolezen ni za smrt« (Kierkegaard, 1987) in da nas za enkrat še ne imobilizira in delovno povsem pasivizira. Na koncu se sprašujemo, ali se za vzdrževanje lastnega zdravja lahko dovolj dobro opismenimo in opolnomočimo. Izkustvo kaže, da nekateri bolniki preživijo kljub temu, da jim zdravnik napove smrt, drugi pa umrejo kljub temu, da so medicinsko v redu.
Nekateri starostniki se bolj kot njihova okolica zavedajo svoje diskriminiranosti. Družba od njih pričakuje aktivni angažma kljub nepovratnim degenerativnim spremembam. Na starost oz. v obdobju pozne odraslosti je treba aktivnosti pogosteje kombinirati z relaksacijo in počitkom, sicer nastanejo poškodbe npr. padci. Zato si je bolj kot v delovnem obdobju treba postavljati omejitve in skrbeti za ohranjanje zdravja. Mlad organizem se hitro obnavlja, star pa počasi.
Možno je ohranjati svoj organizem v kondiciji s fizičnim gibanjem in umskimi napori in ga suportirati z izdelki farmacevtske industrije, ki pa so, žal, tudi navidezni. Pomembna je pravil nost gibanja, da se ne poškodujemo. Psihološki mejnik med delovno dobo in dobo zgodnjega staranja je med 65. in 70. letom. To je tudi čas, ko posamičnik zamenjuje materialistične vrednote za duhovne, kar pomeni kompetentno aktivni model življenja za kontemplativnega. Nastajajo pa tudi druge spremembe.
Zdravstvena pismenost sčasoma stagnira, če prenehamo neformalno spremljati informacije o novih spoznanjih (alternativne) medicine. Na starost postanejo naši zdravstveni problemi kompleksnejši in pogostejši, zato so potrebe po zdravstveni pismenosti večje. Zlasti starejši ljudje imajo težave z razumevanjem logistike zdravljenja in se na splošno tudi slabše držijo navodil pri uporabi zdravil. V Sloveniji je Zavod za zdravstveno zavarovanje v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev sprožil nekaj akcij za doslednejše upoštevanje navodil pri uporabi zdravil.
Poseben problem je pešanje življenjskih funkcij na starost. Zato se večina starejših zaradi slabše mobilnosti od svojega kompletnega zdravja oddaljuje, tako da jim bolezni, poškodbe in zdravstvena oskrba nastavijo ogledalo meja tega, kaj smemo in česa ne. Bolezen je lahko spodbuda za doseganje boljše zdravstvene pismenosti. Primerov takšnih bolnikov, ki delujejo v smeri pomoči za samopomoč (nem. Hilfe zur Selbsthilfe) je veliko.
Dilema zanemarjanja ali sistematičnosti postopkov zdravljenja se s staranjem zaostruje. Zara di upadanja življenjske moči starejši radi opuščajo dobre navade prehranjevanja, oblačenja, urejanja stanovanjskih razmer, vzdrževanja čistoče, vodi tudi k zanemarjanju higienskih ukre pov proti okužbam. To rešuje pomoč na domu ali preselitev človeka v dom za ostarele. Skrb za vzdrževanje zdravja je najpomembnejši pogoj aktivnega staranja. Gre za zavedanje, da nam peša imunski sistem, metabolizem, lokomotorni aparat, kot tudi plastičnost možganov.
Povečano tveganje za okužbe, ki ga prinaša bivanje zlasti v domovih za ostarele ali v bolniš nicah, je nenehna skrb izšolanih strokovnjakov, ki v takih okoljih preprečujejo epidemično razširjanje bolezni. Ker s starostjo narašča pogostnost in težavnost bolezni, je za njihovo zdravljenje potrebno vedno več agresivnih medicinskih postopkov (kateterizacij, punkcij, intubacij, želodčnih sond, protetičnih vstavkov). Kljub koristim je stranski učinek zdravljenja pogosto tudi povečana izpostavljenost organizma bolezenskim mikrobom in povečano tveganje za okužbe.
S starostjo oslabijo tudi fiziološki mehanizmi, ki čistijo bakterije s kože in sluznic. Za starost nike je posebej pomembna okvara čistilnih mehanizmov dihalne sluznice, ki lahko povzroči nastanek hude pljučnice. Starostniki imajo pogoste okužbe sečil, ki pogojujejo razsoj bakterij prek krvi v oddaljene organe (srce, pljuča, sklepe, možganske ovojnice), kar je smrtno nevarno.
Organizem z leti izgublja prilagoditvene sposobnosti na škodljive vplive okolja. Starejši in revni z najnižjo zdravstveno pismenostjo najmanj upoštevajo opozorila pisnih virov informa cije, imajo manj zdravstvenih zavarovanj in imajo šibkejšo percepcijo dobrega počutja.
Z naslednjimi različnimi ukrepi bi lahko povečali njihovo zdravstveno pismenost: zajamčiti kakovost in dostopnost informacij, vzgajati zavestni uporabi medijev, nuditi kriterije za ocenjevanje in osebne izbire, zmanjšati informacijski šum, ki ga ustvarjajo nasprotujoče si informacije, na primer reklame. Eden izmed pogojev olajševanja dostopa do zdravstvenih storitev je poenostavitev oz. popularizacija jezika zdravstvene stroke v njihovih informacij skih biltenih.
Poznamo različne teorije staranja. Nekatere izmed njih kompletirajo teorije pomlajevanja. Poznam pa samo Choprovo teorijo večne mladosti. Če ne verjamemo, da se ne bomo postarali se ne bo mo. Po zakonu samouresničene prerokbe gre nekaj narobe, če je za to možnost Murphy, ali obratno: vedeti bi morali, za kaj nas programira naša podzavest. Vprašanje je, ali je res poslušna za vse naše vizualne sugestije, ali pa ima nekakšne kolektivne arhetipe, ki naše sugestije razumejo po svoje. New age razume našo podzavest za služabnico zavestnih sugestij, vendar pa ni prazna. V njej so pozabljeni vzorci iz preteklosti, če jih ne obvladamo, smo obvladani. To je že tema starogrških tragedij.
Teorija nastajanja prostih radikalov ni dokazana, je pa zelo razširjena. Zgleda, da so tudi druge samo verjetne: genetske, nestabilnost molekul, omejena življenjska doba celic. Morda gre tudi za manj kompleksen in učinkovit fiziološki sistem. Nekateri trdijo, da prostih radikalov ne bi smeli uničevati.
Apoptoza je teorija celične smrti, je odpadanja od življenja kot implozija celice. Današnje diagnosticiranje, kje je bolezen, se je preneslo iz medicine v psihologijo in kontemplativne procese samovzgoje. Če bi natančno videli, kje tiči frustracija, bi jo lahko odpravili.
Postopek spominja na Molierovega namišljenega bolnika. Pri njem postane namišljeno bolan posamičnik, ker si želi daljšega življenja in blaginje. Pri Gogolju je to provincialna družba, ki pričakuje revizorja kot nekakšnega Godota, ki naj bi jih odrešil revščine. Revizor je sodnik njihovih napak in grehov. Kdor se hoče na napačen način izkopati iz revščine, še globlje pade vanjo. Pogosto smo žrtve lastnih intrig, ne da bi zato vedeli.
Zdravstvena pismenost se danes nahaja v paradoksnem družbenem kontekstu. Po eni strani nekontrolirana in sprivatizirana farmacevtska industrija ponuja suplemente, ki preprečujejo vsako bolezen in se preventivno borijo proti njej. Po drugi strani spreminja zdravje kot vred noto samo po sebi v salutokratsko ideologijo in novo religijo (Ule, 2003) kulta lepega in mladega telesa. V ozadju je interes kapitala, ki želi ohranjati storilnost aktivno starajočega prebivalstva čim dlje. Človek postaja preizkusno sredstvo delovanja novih zdravil oz. poživil
Zato bi lahko ugotovili, da je kritična zdravstvena pismenost izmikajoča kompetenca. Pogojena je z drugimi pismenostmi, pri katerih je potrebno, da vsak posameznik sam ugotovi, kdaj je relativno dovolj. Pogosto pa mu to določi zdravnik.
Na osnovi vsakega posega za zdravstveno opismenjevanje je vsekakor njegova meritev s specifičnimi instrumenti, na kolektivni ali individualni ravni. V ZDA je zadnja takšna razis kava pokazala, da 14% odraslih (okvirno 42 milijonov osebkov, pretežno ostarelih, slabo izobraženih in revnih) nima možnosti dostopa, razumevanja in uporabe informacij, ki so koristne za njihovo zdravje. Posamezniki z najnižjo zdravstveno pismenostjo najmanj upoš tevajo opozori la pisnih virov informacije, imajo manj zdravstvenih zavarovanj in imajo šibkejšo percepcijo dobrega počutja.
Zaradi količine in raznolikosti informacijskih virov o zdravju in njihove različne kakovosti in dostopnosti obstajajo državljani očitno neenaka zdravstvene pismenosti, ki je pogojena z nivoji izobrazbe. Definiramo jo kot sposobnosti, da pridobivamo, predelamo in razumemo osnovne zdravstvene informacije in imamo dostop do potrebnih služb, da zavestno izbiramo. Dokazano je, da dostopnost zdravstvenih storitev vpliva na zdrav stil življenja. Kot pri drugih pismenostih se tudi pri zdravstveni pismenosti pokaže, da je na višji stopnji v zahodni Evropi oz. anglosaksonskih državah kot v vzhodni Evropi ali v sredozemskih državah.
Vzorčni primer ustrezne nacionalne strategije, ki vključuje vse resorje lahko predstavlja Wales, ki je s Slovenijo primerljiv po velikosti, mnogih sociodemografskih značilnostih in družbenih pokazateljih (Zajc, 2000). Južni del VB Weles že ima razvito celostno strategijo za izboljšanje življenja posameznika in javnega zdravstva v celoti. Prizadeva si ne le za izboljševanje zdravja prebivalstva, ampak tudi za zmanjševanje neenakosti v zdravju.
Kaj lahko stori posameznik za svojo zdravstveno obveščenost. Več kot 50 % Evropejcev in Evropejk ima internetni priključek in zdravstvene spletne strani pogosto berejo. Nesporno so sodobne informacijske tehnologije odprle priložnosti za primerjave in za obveščanje o možno stih zdravljenja, ki so v določenih okoljih bolj znane kot v drugih. Tisti bolniki in bolnice, ki so informacijsko prožnejši, imajo na voljo načelno več obvestil, s čimer se poveča možnost, da zadenejo pravo rešitev. Preobilica informacij pa je na drugi strani tudi nevarna, če pacienti niso »zdravstveno pismeni« in ne znajo ločiti zrna od plevela.
Zlasti starejši ljudje imajo težave z razumevanjem logike zdravljenja in se na splošno tudi slabše držijo navodil pri uporabi zdravil. V Sloveniji je Zavod za zdravstveno zavarovanje v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev sprožil nekaj akcij za doslednejše upoštevanje navodil pri uporabi zdravil.
Bolezen je posledica zunanjih poškodb ali notranjih degenerativnih sprememb. Gre za poškodovanje zdravih funkcij organizma, zmanjšanje sposobnosti osebe za aloplastično oblikovanje in soustvarjalno razvijanje življenja. To pogojuje nastop specifičnih disfunkcional nih avtoplastičnih reakcij. Nastanejo notranje subjektivne disonance v telesnem čutenju zdravja, kakor tudi zaznani odmiki od pričakovanih oz. dogovorjenih stabilnih potekov zdravih telesnih, duhovnih in socialnih življenjskih procesov.
Zato zdravstvena pismenost (Health Literacy) ni omejena le na sposobnost posameznika, da razume govorico lastnega telesa v smislu signalov ali alarmov, kdaj je nekaj narobe. Gre za posluh za (dis)funk cionalnost posameznih plasti po celi osebnostni vertikali kakor tudi v medsebojnih odnosih. Seveda javno zdravstvo priznava le nizke standarde zdravstvene izobraženosti. Predstave zdravega duha v zdravem telesu so danes različne. Zato ni nenavad no, da nekateri nimajo ustreznih predstav o zdravih načinih življenja in si jih pridobijo šele po ozdravljenju od hude bolezni npr. po raku. Statistike kažejo, da je med zdravstveno nepismenimi pacienti več takšnih, pri katerih se pojavijo komplikacije, so pogosteje hospitalizira ni in so tudi pogosteje odsotni z delovnega mesta.
Največ za svojo zdravstveno pismenost lahko napravi posameznik, nekaj pa morajo storiti tudi zdravstvene ustanove. Vendar se zatika že pri vprašanju, kaj je osnovno zdravje. »Zdrav stveno pismen« je posameznik, ki je sposoben razumeti zgodnje simptome bolezni, poiskati pravega zdravnika, pa tudi razumeti pomen natančnega upoštevanja navodil za uporabo pred pisanih zdravil. »Obveščeni pacient« je tisti, ki ve, kje lahko išče dodatne informacije, ki se zna odločiti med več možnimi alternativami in se je sposoben držati navodil, ko je zdravljenje določeno. Zdravstveno pismen je tisti, ki ima razvito telesno inteligenco (Škoberne), da zna poslušati signale in potrebe lastnega telesa in jih zadovoljuje.
Dejstvo je, da je družbena neenakost obenem neenakost zdravja. To skušajo zdravstvene organizacije na različne načine omejiti. V Bruslju je Forum evropskih pacientov pozval k zdravstvenemu opismenjevanju. Z geslom »Zdravstvena pismenost vzbuja upanje!« je krovna zveza 35 vseevropskih organizacij, specializiranih za posamezne bolezni in nacionalnih forumov bolnikov, formulirala svojo poslanico, ki jo je naslovila na evropske ustanove in države članice. Nesporno je, da evropski bolniki postajajo zahtevnejši in se ne zadovoljujejo s pasivno vlogo. Da bi razširili obseg informacij in da bi zdravila jemali čim bolj varno, je Komisija izdelala koncepte, ki naj bi zagotovili kakovostno in zadostno informiranje, in jih dala v predhodno javno obravnavo.
Za zmanjševanje neenakosti do zdravja je treba izdelati nacionalno strategijo boja proti revščini, ozaveščati ljudi ter povečati obseg zdravstvene in socialne dejavnosti. Pogoj za tako ukrepanje je strukturno in etiološko poznavanje neenakosti med posameznimi skupinami populacije v določenem kraju in času.
Na UTŽO so se v okviru CINAGE po CINAGE-u. Vedo, kaj so in kaj niso dejavna poznejša leta, Ljubljana, 22. september 2015 na zaključnem dogod ku in projekciji zbrali predstavniki nevladnih organizacij, CMEPIUS-a, centrov za socialno delo, Rdečega križa Slovenije ter filmski ustvarjalci UTŽO. V Novicah te Univerze Findeisenova pravi, da v filmih CINAGE ni stereotipov o starosti! Ni napačne interpretacije potreb starejših in njihovega življenja! Ni politik, ki starejše silijo v neambiciozno preživljanje prostega časa in stanje odvisnosti! Ni večnih razprav o pokojninah! Ni medikalizacije starosti!
Z ozaveščanjem, različnimi telesnimi in psihološkimi vajami ter meditacijo lahko v telesu sprožite proces oseb nega zdravljenja oz. čiščenja. Kajti šele ko se boste očistili starih, negativ nih in zablokiranih energij, ki botrujejo različnim boleznim, lahko v svojem polju naredite prostor za dotok novih in svežih. Polje na tak način delujoče ga človeka postaja temu primern o močnejše in večje. Prek prebujenih posameznikov se posledično dviga tudi kolektivna raven energije!
|
