3. Različna razumevanja modelov zdravja in bolezni
Koncepti in modeli že kažejo na različna razumevanja zdravja. Znano je, da je zdravje več kot le kot fiziološko stanje. Že njegova definicija, ki jo je podala Svetovna zdravstvena organizaci ja (SZO ali angleška kratica WHO), nakazuje na to, da zdrav je ne more biti samo domena posameznega individua, ampak družbe kot celote. SZO razume zdravje kot fizično, psihično in socialno blagostanje posamičnika v družbi.
Kot sledi iz splošne definicije zdravja, tudi zahodne družbe ne zvajajo več zdravja na fiziološ ko komponento zdravja. Psihična komponenta je močno vpeta v družbene odnose, na katere pa ne vplivamo v celoti. Pri komponenti socialnega blagostanja se že močno oddaljimo od kompetenc posamičnika. Škoda je, da govorimo le o psihosomatskih, ne pa tudi o psihoso cialnih ozirih zdravja. Posamičnik sicer lahko vpliva na oblikovanje družbenih odnosov, vendar ti še bolj vplivajo na oblikovanje njegovega življenja.
S temi komponentami zdravja se ukvarja več znanosti. Tako spada zdravje pod domeno medi cine z imunologijo, psihologije, sociologije, kulturne in medicinske antropologije zdravja, biologije, kemije, ekonomije, teologije, etike itd. Ni jasno, kako kompleksno ali enostavno je mogoče razumeti oba pojava, ki sta ključna za sposobnost našega delovanja in nehanja. Spra šujemo se po ogrožujočih in zaščitnih dejavnikih, ki so v interakciji v trinomu dednosti, oko lja in lastne aktivnosti določene osebnosti. Vseh dejavnikov ne moremo videti, ključno pa je ali se osredotočamo na dejavnike pomanjkanja ali dejavnike blagostanja.
Na zdravje in bolezen gledamo kot na subjektivno doživeto ovrednoteno in hkrati zunanje zaznavno in ovrednoteno pristno kvaliteto življenjskih procesov v razvoju telesnega subjekta in njegovega življenjskega okolja. Zdrav človek dojema samega sebe celostno in diferencira- no, v telesni povezanosti s svojim življenjskim okoljem (kontekst in kontinuum). Za zdrave- ga je značilno, da živi v sedanjosti, spremlja in reagira na spremembe v lastnem telesu, vnaša novosti v svoje življenje in ohranja stik s svojim središčem.
V medsebojni igri zaščitnih in ogrožajočih dejavnikov, spodbujajočih in razbremenjujočih načinov, ustreznih njegovi vitalnosti/ranljivosti, potencialom obvladovanja, kompetencam in resursom, je zmožen obvladovati kritične življenjske dogodke oz. probleme, regulirati samega sebe in se vzdrževati. Soustvarjamo in konstruktivno razvijamo svoje telesne, duševne, duhov ne, socialne in ekološke potenciale in s tem tudi občutke smiselnosti, integritete, dobrega po- čutja in socialne koherence. Praviloma pri tem obstaja tudi dobro imunološko in telesno zdrav je (saluto-fiziologija)- čeprav ni zmeraj s tem povezano (pri tem mislimo na osebnostno povsem zdrave paciente v invalidskih vozičkih zaradi multiple skleroze). Imunski sistem je prilagojen za normalno stanje organizma, ne za pretiravanje. Vrhunski šport je zdravju nevaren poklic.
Potrebujemo spodbudne in kvalitativno ter kvantitativno dobro umerjene raznolike spodbude (multiple stimulacije) v obliki dobrohotnih vzpodbudnih odnosov atmosfer, scen, pozitivne podpore in resursov. Zato posvečamo toliko poudarka usmerjenemu delu z zaščitnimi dejav niki, salutogenim vplivom in spodbujanju odpornosti (rezilience) v terapiji. V integrativni terapiji razlikujemo antropološki in salutogenetični pojem zdravja ter klinični pogled na bole zen. Antropološko pojmovanje zdravja je osrediščeno v konceptu »povezujoče pripadnosti« Bolezen pa določa koncept multiple odtujitve od telesa, od drugega, od socialnosti, od živ ljenjskega okolja s postvarjenimi življenjskimi pogoji in hladnimi družbenimi oblikami. To je pogosto vzrok telesnih, duševnih in socialnih obolenj. Klinični pojem bolezni je osrediščen v pojmu patogene stimulacije v interakciji s salutogenimi stimulacijami koncepta zdravja.
Bolezen razumemo kot prisilno imobilizacijo telesa, prekinitev ali moten pretok energije čaker, zmanjšano delovno sposobnost, potrebo po pomoči. Lahko je posledica zunanjega škodljivega delovanja eksogenih dejavnikov na naš organizem ali pa tudi notranjih napačnih informacij. Medicina pozna specialne teorije specifičnih bolezni. Subjektivne disonance v telesnem čutenju zdravja dobijo sčasoma objektivne posledice. Nastanejo zaznani odmiki od pričakovanih oz. dogovor jenih stabilnih zunanjih podob zdravih telesnih, duhovnih in socialnih življenjskih procesov. Na patogenezo gledamo z integrativnega pristopa v teku vsega življenja, kar lahko vodi k specifičnim kliničnim slikam. Poseben pomen pripisujemo izčrpanju osebnih resursov moči in sposobnosti integriranja, zaradi distresa in travmatičnega hiperstresa. Lahko pride do obremenitev in okvare čutilnega, imunskega in nevronskega sistema (patofiziološke spremembe), čeprav ni to zmeraj nujno (pri tem mislimo na ljudi, ki so dolgo časa prenašali ekstremne obremenitve in izoblikovali odpornost oz. rezilienco).
Holistični pogled na odnos med boleznijo in zdravjem terja holistično učenje in zdravljenje. Že v Bibliji lahko razberemo, da je bolezen posledica samozaslepljevanja, neposlušnosti, samovolje, nasedanja skušnjavam, zlim duhovom. Ne vemo, kako čas sedi v naročju večnosti. Pomeni biblijskih zgodb so vedno enaki v nauku, kaj je moralno prava pot in katera je napač na. Tisti, ki so za nas pomembni drugi, sodijo v naš svet kakovosti. takšni so nam vzor. Ni vseeno, v kom ali v čem vidimo svojo identiteto, ki je rezultat umetnosti medsebojnega umeš čanja, uglaševanja in usklajevanja. Ne nazadnje je tudi rezultat razlikovanja, distanciranja in odtujevanja. Mati prek zrcaljenja pove otroku, kdo je in kakšen je. Vse življenje išče pacient self-objekte, ki naj bi nadomestili starševske funkcije.
Beg od reševanja problemov je beg od zdravja. Vendar le negativne emocije problemov ne rešujejo. Peale (1992) trdi, da se je treba z vsem žarom 'zagnati' v to, kar želimo. Pretirana proizvodnja in potrošnja načenjata individualni in družbeni imunski sistem samo zaščite. Patološki pojavi nastanejo z destrukcijo imunskega sistema in s tem dinamičnega ravnotež ja sil. Stari Grki so vedeli, da je zmernost (gr. sophrosyne) kot vrlina (arete) najboljša zaščita pred deviacijami čezmerne ga življenja. Zmernost kot ravnotežje ima celostni pomen, ker pomeni podrejanje nižje, čutne narave višji razumski naravi človeka. Ta model je veljal za stabilno naturalno družbo z dominantnim kontemplativnim načinom življenja. V novem veku industrializacija sicer spod budi uveljavljanje aktivnega načina življenja, ki postane dejavnik destabilizacije in dezintegracije.
Nekateri se vedejo, kot da zdravja ne marajo. Zdravje vzdržujemo s samodisciplino, zna njem, sposobnostmi in investicijami vanj. Zdravje je pomembno zaradi dejavnega odnosa do življenja oz. odnosa 'produktivne ljubezni' (Frommov izraz).
Čedalje bolje spoznavamo, da nam ne zmanjšujejo našo vitalno moč le družbene okoliščine, ampak tudi mi sami. Vedeti je treba, da ideologija zdravja služi tudi za neupravičeno prepove dovanje in celo preganjanje. Če presojamo pogoje zdravja po pogojih ekološke notranje in zunanje onesnaženosti, lahko opazimo, da oba pogoja slabo izpolnjujemo. Zunanje okolje močno onesnažujemo, notranje pa tudi z negativnim mišljenjem in vrednote njem (trma, nevoščljivost, zamerljivost itd.). Parcialno vrednotenje zdravja se prenaša iz starejše na mlajšo generacijo.
Simonton (1988) predstavlja preobrat v medicini uma in telesa, na področju, ki je danes poznano kot psihonevroimunologija. Od tistega časa je bilo napisanih več sto knjig, ki so poudarjale koristi sproščanja, afirmacij in miselnih slik pri zdravljenju raka in drugih bolezni. Siegel govori o svojih izkušnjah z nenavadnimi pacienti z rakom, kot jih imenuje sam. Njegova knjiga je bila več let na seznamu uspešnic in njegovih govorov ter seminarjev se je udeleževalo veliko ljudi. Drugi primer je knjiga Shakti Gawain (1982).
Pellitier (1977) je napisal klasično delo 'Mind as Healer, Mind as Slayer' (Um kot zdravnik, um kot ubijalec) na tem področju. Psihonevroimunologija se ukvarja s pogoji zdravja, s preučevanjem stresnih odzivov in možnostjo obvladovanja stresa. Razlikuje med notranjim in zunanjim zastrupljanjem, ki je nasprotno notranji in zunanji ekologiji. Vitalni in zdravi smo, če imamo dobro komunikacijo z okoljem in s samim seboj.
Psihonevroimunologija je moderna medicinska veda, ki obravnava uravnavanje hormonskih in živčnih ravnovesij znotraj človeka v povezavi z njegovo odpornostjo/dovzetnostjo za bolezni. Za tovrstna ravnovesja je pomembna tako človekova konstitucija (dednost), kot njegova psihofizična aktivnost, zmožnost, obremenitve, psihosocialno okolje, pa tudi njegove življenjske aktivnosti (prehrana, počitek, razvedrilo, družabnost, spolnost), cilji, psihološke naravnanosti. Samo z večplastnim obravnavanjem človekovega življenja, aktivnosti in obremenitev je mogoče prispevati k odločilnejšemu razreševanju številnih kroničnih težav, ki pestijo človeka – kroničnega bolnika. Ob tem ne smemo pozabiti, da je vsakdo ustvarjalni manager svojega življenja. Namensko postavljanje ciljev in načrtovanje sprememb pa zahteva razumevanje življenjskih procesov in bistvenih praktičnih tehnik za doseganje želenega.
Zlasti je potrebno odstraniti iluzorična pričakovanja. Pogosto ne izkoriščamo rezerve osebne moči v sebi in v okolju. Psihološka resnica je, da se tisti, ki se podcenjuje, tlači, se težko odlo ča, ker nerad sprejema nove obveznosti, zahtevne naloge in celo priznanja. Pri oblikovanju medse bojnih odnosov moramo vedeti, da se vsi ljudje radi počutijo pomembne. Le manjši na ljudi si postavlja cilje (cca 5%). Zavzemajmo se za svoje pravice in izražajmo svoje ob čutke brez napadalnosti. Izhajati je potrebno iz iskrene želje po izboljšanju odnosov, ki ohra nja ravnovesje v naših možganih, lahko doživljamo več občutkov ugodja, varnosti in mirnosti. Taka občutja veljajo za temelj nadzora nad stresnimi odzivi. Obstaja tudi izraz kiberfiziolo gija (cyberphysiology) kot skupno ime za sposobnost uma, da vpliva na celotno telo. Imunski sistem je mehanizem ozdravitve vseh zdravstvenih težav. Samo zdravniki in zdravila ne poz dravijo pacienta, ampak le pomagajo imunskemu sistemu, ki pacienta dejansko zdravi.'
Zdrav ali nezdrav način življenja posamičnikov sta pogojena z determinantami družbenega reda. Pri tem ne gre le za vprašanja odnosa med deli 'socialnega organizma', ampak tudi za (minimalno ali maksimalno) družbeno soglasje o osnovnih vrednotah. Brž ko se vprašamo, kaj je v določeni družbi primarno: ekonomska baza, trg, družina, človeški kapital, drsimo po ledu ideologije. Koncept družbenega reda je postavljen na spokoritev za izvirni greh. Če bi hoteli doseči harmonične odnose med deli, bi morali ljudje verjeti v humane vrednote, so- cialno ekološko tržno gospodarstvo, smiselno vlaganje v človeški kapital, družino kot osnovo za pristne medsebojne odnose, itd.
Patološki pojavi so posledica (delne) nesposobnosti družbe za realizacijo pogojev človeške skupnosti. Dokler obstaja red, obstajajo tudi deformacije, zato Hamletova zamisel, da bi pokončal 'morje zla', zveni kot 'donkihotski boj z mlini na veter'. Že v antični etiki je vsebo vano spoznanje, da človek z nedejavno dejavnostjo oz. ataraksijo duše ne povečuje količine zla v svetu. Tudi krščanska etika z zlatim pravilom dovoljuje toleranco do zla.
Natalija Vrečer je v CD 20. 5. 2014 razložila antropološke vidike empatije. Kljub hitremu tehnološkemu napredku v zadnjih desetletjih, je za socialne odnose značilen komaj kakšen napredek v medosebnih odnosih. Čeprav človeštvo obstaja že več milijonov let, se še vedno dogajajo umori, tatvine, finančno in drugo izkoriščanje ljudi, različne oblike kršenja člove kovih pravic, pomanjkanje komuniciranja, druge oblike odsotnosti ljubezni itd. Prav tako smo v 21. stoletju še vedno priče številnim medkulturnim konfliktom v svetu. Nekateri izmed njih se končajo z vojnami. Eden izmed razlogov za te probleme je v nerazumevanju drugih ljudi in pomanjkanje zmožnosti empatije. Empatija je tako sestavni del ljubezni in temelj altruizma. Socialni možgani omogočajo, da jo okrepimo v medosebnih in medkulturnih odnosih. Empatija je zlasti potrebna med družinskimi člani, pri paliativni oskrbi, v odnosih med zdrav niki oz. zdravilci in pacienti, v farmacevtski industrije, itd., saj brez nje ni medsebojnega zaupanja.
Že bežen pogled na naše primarno-preventivne programe kaže na to, da cilji niso usmerjeni k odpravljanju vzrokov oz. determinant kritičnega stanja, ampak le na odpravo simptomov. Cilji preventivnih programov kažejo na to, da bi lahko posamičnik v vsaki starosti ob primerni pomoči družbe dosegel višjo kvaliteto življenja kot jo ima. Cilj preventivne dejavnosti bi opredelila kot spoprijem s problemi, vpogled v lastno doživljanje, pozitivno samo podobo, realen pogled na svet, zdravo življenje v smislu samoakualizacije.
Učinki preventive so težko preverljivi. Že v ohlapnemu pojmu preventive je težavnost natančnejše definicije ciljev. Preventivo lahko razumemo kot dejavnost oblikovanja primernih delovnih pogojev in rehabilitacijo delovne sile za reprodukcijo kapitala. Če je kapi tal zainteresiran za zdravje, ne pa človek sam, ga to spodbuja k slabi samodisciplini in s tem k odvisnosti. To nas vodi do hipotetičnega sklepa, da so najbolj odvisni ljudje najbolj potrebni primarne preventive,vendar si jo najmanj želijo.
Preventiva se sprevrača v kurativo, v bistveno drugotno stanje. S tega vidika resnica o progra mu primarne preventive ni resnica razkritosti (gr. aletheia), ampak resnica pozabe, kot da bi šlo samo še za brezimni dao (v našem jeziku za prazni holizem). To odpira problem celovite ga znanja o zdravju. Hipotetično govorimo o ergomanskem smislu bolezni, ki zaposluje mno go poklicev na področju zaščite zdravja v smislu 'gasilcev' v službi kurative. Vsakdo mora najprej v odnosu do sebe ravnati preventivno, sicer dobimo star model preventive za druge, ki ni salutocentrično spodbujevalen z lastnim zgledom, ampak učinku-je preprečeval no v diskrepanci med besedami (črkami programa) in dejanji.
Domnevamo, da potreba po psihosocialnem zdravju in učinkovitih programih raste premo sorazmerno z ekonomsko rastjo družbe. Socialistične utopije o harmonični družbi so bile metafizično ideološke zato, ker so prikrivale in prezgodaj odpravljale obstoječa nepravična razmerja moči v fiktivni enakosti. V tem smislu ne pomenijo prispevka k zdravi družbi in zdravem posamičniku. Teorije homeostaze pri zadovoljevanju potreb prej legitimirajo psiho socialno zdravje v stabilni družbi kot pa teorije dinamičnega razvoja novih potreb v dinamič ni družbi, ki ustvarja tudi možnosti za razvoj novih bolezni (rak, aids, nova virus na obole nja) in novih oblik delikvence. Zato ni pomembno samo to, kakšno teoretično paradigmat sko osnovo imajo programi primarne preventive (kratkoročnega, srednjeročnega in dolgo ročnega časovnega dometa), ampak še prej vprašanje, v kateri smeri se razvijajo družbeni, inter- in intra-personalni odnosi: v benigni ali maligni, evolucijski ali involucijski.
Koncept stabilne osebnosti v dinamični družbi (P. Russell) pomeni sintezo akcije in kon templacije. Interakcije potekajo tudi na interinstitucionalni ravni. Če vrednota enakovrednega partnerstva velja za posamičnike, institucije in odnos človeka do narave, potem nobena soude ležena stran nima prednosti. Človek si v vlogi gospodarja nad naravo zadržuje monopol odločanja o svetu življenja. Zato se tudi družbeni razvoj razume kot razvoj te posesivnosti. Ker razvoj osebnosti ne poteka vedno istočasno z razvojem družbe, zdrava družba ni istovet na z zdravimi posamičniki. Vendar današnja družba in posamičnik v bistvu še ne po znata uravnoteženja moških in ženskih vred not (yin-yang). Socialna politika se danes razvija v smislu zmanjšanja rizika ljudi v industrijskih družbah po vrednotah "varnosti, svobode, soli darnosti, blaginje, pravičnosti, enakosti."
Salutocentrizem naj bi pripeljal do ravnotežja volje do življenja in volje do sistema. Volja do sistema, ki izhaja iz težnje po gotovosti in poraja psihopatologijo vsakdanjega življenja in duši občutljivost za bistvene resnice življenja. Najbolj nevarna je težnja po zunanji gotovo sti, tehniki (Heidegger), avtoritarnosti (Adorno) in pravilnosti mišljenja. Človek se ne more odreči potrebe po zunanji varnosti, vendar je ne sme absolutizirati, ker se sicer znajde v totali tarizmu. Težko je napovedovati, da bo postmoderna kulturna paradigma salutocentrična, ven dar nekateri pokazatelji kažejo v tej smeri (npr. manj družbeno-koristnega dela in več razno likih svobodnih dejavnosti, več nekumulativnih dejavnosti, več varstva okolja z okolju pri mernimi tehnologi jami, kombinacije zakonitosti trga in okolja itd.).
Naravno smrtnost smo zajezili, povečala pa se je agresivna, homicidna smrtnost (posledica vojn, nesreč, umorov, samomorov, splavov. Vlade niso zainteresirane za podatke o tej vrsti smrtnosti. Osnovna pravica je pravica do življenja-smrt je sredstvo kaznovanja za napačno pripadnost. Zdravje je posledica zdravega načina življenja.
Za teozofe je zdravje tisto stanje, v katerem trije osnovni procesi narave
1. vsrkavanje (absorbcija),
2. presnavljanje (asimilacija) in
3. izločanje (eliminacija) delujejo v posamičniku v polni meri in v popolnem ravnovesju.
Če ni naše delovanje v skladu z notranjimi prepričanji, nastaja distres. Bolečina nas uči, kaj je narobe pri odporu telesa. To se kaže v delovanju strahu, vznemirjenosti in osebne skrbi za telo. Kot rezultat slabih navad, se v mentalnem in čustvenem telesu oblikujejo področja zastajanja; in če je zlo vztrajno, potem vpliva tudi na eterični dvojnik, dokler se končno stanje ne objavi kot bolečina v fizičnem telesu. Ta manifestacija je lahko rak, vnetje žlez, živčni nered, glavobol ali izguba vitalnosti, ki ji sledi živčna izčrpanost. Subtilna telesa in fizično telo postanejo odvisna od sil, s katerimi pridemo v stik takoj, ko poskušamo z duhovnim življenjem.
Če hočemo ohranjati trajno zdravje, moramo poznati temeljna načela kot so:
1. Vzrok bolezni je okvara značaja, ki omogoča karmične prestopke.
2. Slabo zdravje je posledica klica narave, ki želi pritegni pozornost na pomanjkljivost.
3. Fizično zdravljenje, ki se ne dotakne značaja, ne more biti uspešno.
4. Vzgojno urjenje mora zato spremljati fizično terapijo, zato da nevarnost ponovitve dejanj, ki povzročajo bolezen, omejili na minimum.
Žareče srečni človek je tisti, ki oddaja svetlobo in moč Jezusa in angelov. Oni vnašajo svoje lastne in dinamične življenjske sile, ki bdijo nad pacientom, ter obenem ohranjajo in usmerjajo spuščajoče se sile, ki jih je priklical zdravilec. Wesselman. & Kuykendall (2008) menita, da se pravo zdravljenje ne začne s predpisanimi medikamenti, ampak s soočanjem z lastnimi težavami. Način, na katerega smo se odločili spoprijeti z našimi življenjskimi izzivi, se odraža v našem doživljanju mnogih ravni iniciacije, in tako pozitivnih kot tudi negativnih.
Rezultat je poglobljeno samouresničevanje in šele tedaj se resnično začne proces samozdrav ljenja. Ko smo enkrat obnovili sami sebe s pomočjo polne in ljubeče podpore svojih duhovnih pomočnikov, lahko začnemo svoje zna nje in sposobnosti širiti navzven v razne skupnosti, pri čemer nam ta bitja služijo kot svetovalci in učitelji. Neposredne izkušnje nas učijo, da je zdravljenje najprej dejanje duha, ne pa rezultat osebne volje in zdravil, čeprav imajo tudi ta svojo vlogo.
S psihoanalitičnega vidika tudi Millerjeva (Miller 2005) opozarja na bistven pomen psihoso matike. Na vrsti slavnih mož pokaže, da bi doživeli še večje uspehe, če bi bili deležni v otrošt vu ustrezne materinske ljubezni.
Ker je znano, da je bolezen posledica stalnih slabih stresov – distresov, v naslednji preglednici pokažemo razlike med distresom in dobrim stresom, ki ga po grško imenujemo eustres.
Preglednica (1) značilnosti distresa in eustresa
Fiziološko nezdrave spremembe
|
Fiziološko ugodne spremembe
|
Nervoza, blokade, frustracije
|
Delovni zanos (flow) in veselje do učenja
|
Nizka in negativna samopodoba
|
Visoka pozitivna samopodoba
|
Negativna in averzivna motivacija – stran od
(motivation away from)
|
Pozitivna motivacija za (motivation towards)
|
Vedenje: reaktivno, nasilno
|
Proaktivno – iniciativno
|
Prisilno učenje
|
Spontano, transformacijsko iztkustveno učenje
|
ogroža naše zdravje in splošno dobro počutje
|
omogoča večjo učinkovitost,
|
zmanjšujejo sposobnost odločanja.
|
povečuje naše zmogljivosti.
|
Adrenalinski človek
|
Uravnotežen človek (Trstenjak)
|
Preglednice od 1 do 3 seveda ne morejo vsebovati vseh dihotomnih lastnosti. Nekateri menijo, da je duhovno zdravljenje naših emocionalnih in miselnih vzorcev in teles naša glavna naloga. V sebi zdravimo neravnovesja dualnega sveta in vstopamo v novo dobo in celostno duhovno prebujanje. Doba maratonskega razsvetljenja se dogaja do l. 2012. Človeštvo se prebija skozi ozaveščanja oziroma spoznanja temeljnih duhovnih zakonov.
Creme (2003) v intervjuju poka že, da bolezen radi reduciramo na monokavzalno razumeva nje kot je neuravnotežen pretok energije, karmični zapisi. Zlasti spiritualisti radi pišejo o odtujevanju od narave in o zdravljenju s svetlobo in z zvokom. Ključni pojmi zdravja z duhovednih vidikov so blagostanje, ravnotežje pretoka, čistost z razstrupljanjem, optimaliza cija sposobnosti, biti takšen se, ljubiti sebe in druge. Skorajda ni mogoče razmišljati o zdravju v najširšem pomenu, ne da bi zadeli na enega od navedenih izrazov. Vse to pa odpira najprej etične vidike dobrega in zlega (duha). Sistem čaker12 in drevo življenja sta najstarejša duho vedna pristopa, ki ju srečamo pri zdravilcih in terapevtih kot so Hayeva, Pretner; Myssova.
Znanstveni dosežki nam zdaj omogočajo, da z ohranjenim nadzorom nad lastnimi odzivi urav navamo negativne posledice stresa in ohranjamo vse pozitivne stresne spodbujevalce. Novo prehransko dopolnilo Dominor temelji na klinično preizkušeni naravni učinkovini, ki uravna va negativne posledice stresa in nima stranskih učinkov. Dominorjeva učinkovina je dobitnica evropske nagrade za inovativnost na področju prehranskih dopolnil.
Nekateri razlikujejo A, B in C osebne tipe glede na to, koliko so dovzetni za dobre ali slabe strese. Osebnostni tip A : označujejo hitre in burne reakcije na stresne situacije, nestrpnost, izrazita tekmovalnost, usmerjenost v dosežke (storilnostna naravnanost), hitra izguba potr pežljivosti ... Takšne osebe so pogosteje žrtve srčnih obolenj.
Osebnostni tip B : označujejo sproščenost, umirjenost, miroljubnost , te osebe ne podlegajo hitro čustvom jeze. Izgleda, da so osebe tipa B manj dovzetne za bolezen.
Osebnost tipa C ("cancerprone" personality) : označujejo mirnost, tihost, potlačenje čustvenih reakcij, zlasti jeze (zadrževana čustva se kopičijo znotraj osebe). Močna potreba po prilaga janju, miroljubnost, neagresivnost. Te osebe pogosto ne izrečejo tega, kar bi morale, počutijo se in se ravnajo nebogljeno in brezupno. Delujejo po principu potlačevanja in samozanikanja (samoodpovedovanja). To lahko škodljivo vpliva na imunost. Mnogi bolniki z rakom pripada jo temu tipu osebnosti. (Številne študije ugotavljajo povezanost določenih osebnostnih potez – zlasti depresivnosti in občutka nemoči - s tveganjem za nastanek rakastih obolenj, ki so vsaj posredno povezana z zmanjšanim delovanjem imunskega sistema.)
Tipološki pristop ( t.j. razvrščanje ljudi v nekaj kategorij -"tipov" ) ima več pomanjkljivosti. V realnosti namreč večina ljudi ne sodi v "čiste tipe" (npr. A, B ali C ...), saj največkrat nimamo lastnosti samo enega tipa. Tipi tudi slonijo na ekstremnih lastnostih, večina ljudi pa nima ekstremno razvitih lastnosti. Zato je takšno klasificiranje lahko preveč črno-belo, površno, ocenjeno samo po najbolj izstopajočih lastnostih.
Vprašajmo se, ali je torej zdravje res naše največje bogastvo? Vsi anketiranci so se strinjali, da je zdravje za njih največje bogastvo. Na papirju so bili narisani trije stolpci 1. energija, 2. čas, 3. denar. Navodilo je bilo: »Vzemite povprečen mesec v letu in napišite, za kaj porabite energijo, čas in denar.« Energija – igra z otroci, pospravljanje stanovanja, obešanje perila, pisanje poročil,… čas: kuhanje, služba, branje časopisa,… denar: hrana, oprema za stanova nje, izleti, športna oprema, … Vprašanje je: »koliko energije, časa in denarja porabite za zdravje?« Ali je zdravje res tvoja vrednota?« sem vprašala. Zdravje ni samo športna dejav nost! Zdravje vključuje tudi dejavnosti za čustveno zdravje, za zdravje misli, za zdravje duše in duha. Zdravje se ne konča pri fizični aktivnosti, hrani, primernem počitku… tam je šele začetek zdravja. Kolikor vlagamo v zdravje (fizično, čustveno, miselno, dušno in duhovno), toliko nam je zdravje vredno.
|
