• 4. Socialni mehanizmi (avto)regulacije
  • Dr. Bogomir Novak Samovzgoja za usklajevanje življenja Kazalo 1-2 Uvod 2-7




    Download 1.55 Mb.
    bet4/21
    Sana01.04.2017
    Hajmi1.55 Mb.
    1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   21

    Kot družba tudi mi spreminjamo vrednote v različnih razvojnih obdobjih. V njihovi hierarhiji se nam premikajo navzgor ali navzdol. Npr.: Recimo, da mislite, kako bi bilo dobro, če bi se redno gibali in tako izboljšali fizično kondicijo. S tem odlašamo, dokler ne povežemo redno vadbo z bolj privlačnim videzom in povečano energijo, imate več možnosti, da premaknete oviro in najdete čas zase. Premikanje si razlagamo s podmodalno zgradbo. Pomembnejše kriteriji predstavljajo večje, svetlejše in približne slike, ali pa glasnejši zvok ali močnejši občutki, ki se lahko pojavljajo na posebnem mestu v telesu. Kakšne so podmodalnosti vaših kriterijev in kako veste, kateri kriteriji so vam pomembni? Pravil, ki bi veljala za vse primere ni. Najbolje je, če jih raziščete sami.

    Vrednote, ki si jih zastavimo kot cilj, dosegamo z določenimi občutki, predstavami, besedami in dejanji. Drža ‘kot da bi’ (as if) se v določenem trenutku obrne v ‘dejstvo’, ki ni le stanje zavesti, ampak fiziološko in socialno realno stanje. Če bi delovali v nasprotju s svojimi vrednotami, bi postali neskladni. Npr. Če hočete uspeti v podjetju, morate sprejeti vrednote podjetja, kar pomeni, da se sčasoma popolnoma identificiramo z njim. mnogi danes izgorevajo zaradi neskladja. Od tod izhaja ustanavljanje samostojnega podjetja SP. Vrednote določajo, ali bomo nekaj storili ali ne, prepričanja pa nam povedo, kako to storiti.


    1. Primer: dva imata lahko isto vrednoto, na primer uspeh; njuna prepričanja o uspehu pa so si lahko diametralno nasprotna; eden bo rekel, da uspeh pomeni imeti veliko denarja, drugi pa bo rekel, da uspeh pomeni živeti skladno s samim seboj, zdravo in mirno življenje.

    2. Primer: če je vrednota mir; potem po prvem prepričanju: 1. da bi dosegli mir, moramo imeti čim več orožja; po drugem pa: 2. da bomo dosegli mir, moramo uničiti vse orožje. Vrednote so smernice. Vrednote so čustvene – o njih se ne prerekamo, ne diskutiramo. Z vidika NLP prepričanja izražamo v stavkih, vrednote z eno besedo, zato so to nominalizacije.


    Vrednote določajo in razkrivajo metaprograme (kratica mp) po usmeritvah k praksi. Meta-programi so sistemi procesiranja, funkcioniranja posameznikovih meta-ravni kot so zaznavne, volitivne, emocionalne in vrednotne. Mp so posledica naših (omejujočih) prepričanj in filtrov (več o tem Hall, 2003). Mp so povezani s profili osebnosti, pri katerih se izrazijo štiri lastnosti, ki jim dajemo prednost. V NLP-ju so mp miselni programi, ki vodijo in usmerjajo druge procese. Določajo splošne in posebne vzorce strategij ali miselnih stilov pri posamezniku, skupini ali kulturi. Primer: tistemu, ki mu je vrednota dosežek (achievement), bo verjetno bolj usmerjen v cilj, kot nekdo, ki mu je vrednota povezanost z drugimi. Tak človek bo bolj usmerjen v odnose. Tisti pa, ki mu je pomembna moč, bo proaktiven in se bo bolj opiral nase. Nekdo, ki poudarja »soglasnost« (ta bo bolj reaktiven in se bo pri odločanju opiral na mnenje drugih) in tako naprej. Takšni vzorci oblikujejo in odsevajo človekovo vlogo in identiteto.
    Kot vemo sami pri sebi cenimo nekaj drugega kot drugi pri nas. Hub je pesta pri kolesu. V zastopanju sebe in drugih večkrat zgrešimo. Masko nosimo, kadar smo prisiljeni, vedenje pa si sposodimo po lastni izbiri. SDI je eno izmed sredstev za reševanje konfliktov, ker z njim prepoznavamo, s čim so motivirani. Na začetni stopnji konflikta vemo za svoje interese, interese nasprotnika in za sporno zadevo. Na drugi stopnji je le še boj med jaz in ti in na tretji gre samo še zase. Kdo zna, zmore in hoče?
    Kot vemo je cilj kongruentna osebnost in skladni odnosi. Kadar se posrečeno ujameta intui cija in racionalnost, se tudi nepredvidljivo s predvidljivim. Situacijsko učenje se razliku je od premišljenega je prav po tem, kar še lahko integriramo. To pa je že zgodba o sprejemanju sprememb. Najbolje so, če jih sami generiramo. Toda tudi v tem primeru niso vse dobre. Vrlina je v zmernosti, v ekstremu pa se izjalovi v slabost. Zato je treba uporabiti metodo pretvorbe senc v svetlobo in slabosti v zmerne vrline.
    Odprti jaz je prožen, ker nam omogoča, da smo se pripravljeni soočiti z življenjskimi proble mi, pripravljeni prevzeti tveganje, usmerjeni storiti zase vse najboljše, sposobni izbrati lažjo smer, zmožni uporabljati svoj talent in navdušenje. Naši starši so si trdo, nasilno postavljali meje, kar je še v našem nezavednem. Zato se učimo nenasilne komunikacije.
    4. Socialni mehanizmi (avto)regulacije
    Danes smo priče permisivnih vzgojnih ukrepov z represivnimi učinki, ker udeleženci akcije ne prevzamejo odgovornosti za njen potek. Kot meni Juul (2008) starši, ki niso zreli za vlogo vzgojiteljev, ne morejo spodbuditi k odgovornosti za njihov osebni in družbeni razvoj. Ker pa Juul (2008) ne pokaže poti k (so)odgovornosti, ga skušam dopolniti s tezo o sedmih mehaniz mih uveljavljanja vrednot, ki se začnejo s črko s – 1. soočanje z razvojnimi dilemami, 2. sočutje z empatijo, 3. spoštovanje sebe in drugega, 4. skladna osebnost, 5. sodelovanje, 6. solidarnost, 7. sožitje v skupnosti. Jasno je, da vrednot v vzgoji ni brez komunikacije.
    Kje jo začeti? Vsekakor ne z obtoževanjem drugega, ampak z notranjim dialogom pri sooča- nju s samim seboj. Ad 1) Prvi pogoj uveljavljanja vrednot je osebno, družinsko, nacionalno soočanje. Seveda soočanje (confrontation) pomeni temeljno avto-refleksijo z argumenti za in proti. Soočanja je več vrst, tako kot je več vrst konfliktov in načinov njihovega (ne)razre ševanja.
    Zaradi kompleksnosti dejavnikov, ki pojavnost vrednot v domači in šolski vzgoji in družbi pogojujejo, postajajo le ti nepregledni s presenetljivimi učinki. Najprej skušajmo identificirati svoje strahove in negativne strese. Tako po eneagramu zavzemamo svoje položaje glede na poskuse premagovanja strahov. Reakcija na strah pred napakami je težnja po popolnosti – pedantnost in detajlizem, na strah pred izgubo ljubezni je dajalec, reakcija na strah pred manjvrednostjo je pomembnost zmagovalca, strah pred povprečnostjo je unikatnost indivi dualista, reakcija na strah pred odvisnostjo od drugih je vsevednost raziskovalca, reakcija na pomanjkanje podpore je varnost previdneža, reakcija na bolečine in trpljenje je ugodje navdušenca, reakcija na nadzor drugih je moč izzivalca in reakcija na strah pred konflikti je mirovnik (Novak, D., Platiše, U. 2008). Omenjen vir nam pokaže, da ni dovolj, če na določen prevladujoč strah le nasprotno reagiramo, ampak se je treba uskladiti in uravnotežiti tudi z reakcijami drugih.
    Čim bolj se soočimo s strahovi, tako da jih presegamo, tem bolj smo svobodni. Zdaj tudi razumemo, kaj je hotel povedati Tagore s tezo, da nič ni lažjega kot v imenu zunanje svobode uničiti notranjo svobodo. To napako je napravil socializem vsaj na začetku poti. Toda pri vzdrževanju zunanje čistosti brez očiščenih src dela mo napako tudi danes. Le v območju absolutne in varne ljubezni smo svobodni.
    George (2009) na osnovi duhovnih tradicij svetuje, da naj premagamo stres in zaživimo mir nejše življenje. Spoznamo, da lahko s tem, da se osredotočite na svojega duha, razmišljamo jasneje in globlje. Povečala se bosta naša samospoštovanje in samozavest, z njima pa tudi notranji mir. Z razlagami, vajami za meditiranje in vizualizacijo različnih duhovnih tradicij boste odkrili zadovoljstvo v stvareh, ki so resnično pomembne – v darovih miru, ljubezni in harmoničnosti, ki so v vseh nas. S predlaganimi vajami se naučimo nadzorovati čustva, jasno in pozitivno razmišljati, najti umirjenost in uživati življenjske blagoslove.
    Vizualni navdih ni izražen samo v vizualni umetnosti. "Ljubezen, sreča in mir nas nikoli ne zapustijo; mi zapustimo njih, ko izgubimo zavedanje o svoji duhovni identiteti. Te lastnosti duha so vir vsega resničnega bogastva in pravega veselja in so največja darila, ki jih lahko damo drug drugemu." George (2009)

    Stigmatizacija teroristov ne sodi v domeno medkulturnega dialoga in zaščite človekovih pravic. Po napadu na Dvojčka v New Yorku si je od leta 2001 tudi veliko evropskih vlad dovolilo sprejeti hitre odgovore na terorizem, s čimer so oslabile splošne vrednote in kršile človekove pravice. Zdaj morajo pregledati svoja dejanja in sprejeti popravne ukrepe« (Hammarberg, 2009). Ugotavlja, da je izmenjava informacij med obveščevalnimi službami sicer potrebna že zato, da se preprečijo teroristična dejanja, vendar pa mora sodelovanje med temi agencijami spoštovati integriteto mednarodnega pravnega okvirja človekovih pravic in ne sme v noben primeru rezultirati v  kršitvi človekovih pravic, ampak mora biti v skladu s standardi človekovih pravic.«


    Soočimo se z negativno naravnanostjo v imenu pozitivne miselne naravnanosti. Cowleyeva se je pri poučevanju otrok in mladine soočila z vsemi glavnimi problemi krotenja neustreznega vedenja - discipliniranja, branja, kreativnosti, mišljenja. O njih je napisala tudi priročnike. Seveda ni napredka brez postavljanja meja v smislu dovoljenj in prepovedi.
    Vprašanje, ali ostati z reptilskimi možgani reaktivno pri starih vzorcih ali z neokorteksom uveljavljati proaktivne pobude, vodi do dilematičnega soočanja. Na težavne otroke se pogosto odzivamo reptilsko instinktivno, po strategiji napada ali bega, ne pa premišljeno. Klasično disciplinsko vprašanje je, kako ukrotiti mularijo. Cowley (2008) ve, da se učitelji branijo uvajanja novosti, čeprav se zavedajo, da klasične metode pouka ne prinašajo najboljših rezultatov. Toda če bi učencem omogočali raziskovanje in eksperimentiranje in jih privedli do tega, da bi se učili z veseljem, ne bi imeli toliko težav z njihovim vedenjem.

    Ad 2) Naslednji korak je sočutje, ki je pomanjkljivo, če se z odkritim ali latentnim konfliktom nismo najprej pošteno soočili. Zato tudi ni v neposredni zvezi s spoštovanjem, ki vključuje visoko pozitivno samopodobo. Kakršno ljubezen in spoštovanje do sebe gojimo, takšnega gojimo tudi do bližnjega in obratno. Pogosto ne vemo, kaj ta maksima vključuje. Spoštovanje sebe in drugega pomeni, da sva oba O. K., da sva kot enakovredna sogovornika in sva oba zmagovalca. Pomeni tudi, da spoštujeva medsebojne razlike, ki naju bogatijo. Pri spoštovanju navadno ne razlikujemo med spoštovanjem zaradi del in dosežkov in spoštovanje zaradi enkratnega bivanja posameznika. Na OŠ Danile Kumar so strogi do spoštovanja moralnih, občečloveških vrednot: poštenje, odgovornost, pravočasnost, doslednost, spoštovanje oseb nosti. Zanje te vrline niso preteklost, ampak so sedanjost in prihodnost.

    Kdor se ni prvič dodobra soočil, se mora soočati še drugič. Možno je, da površinska soočanja potekajo v duhu slabe neskončnosti (regresus ad infinitum). Očitno k pozitivni naravnanosti sodi naknadna priložnost izpolnitve dolgov. V zgodovini in v osebnem življenju so možni popravni izpiti. Ali jih opravimo? Po eni strani je to ideja Sizifovega dela v smislu poprav- ljanja kot ponavljanja vedno znova, po drugi strani pa je to spoznavno kot ideja enkrat za vselej odločenega kot usoda in vedno znova neodločenega kot pri Kantu in Goedelu in kar je neodvisno od nas. Deklarativno velja danes podobno geslo kot v antiki. Vadi, vadi vadi je pomenilo trening določene vrline. Danes pa: učiti se, učiti se, učiti se pomeni vseživljenjsko učenje in izobraževanje.
    Ad 3) Z nenasilno komunikacijo si pridobivamo tudi samospoštovanje. Da bi ustvarili dovolj kvalitetne odnose, potrebujemo več znanja o nenasilnih načinih komunikacije. Zaradi priuče nega občutka nemoči se onesposabljamo, da bi v odnosu enakomerno delili moč, kar vodi k nezadovoljstvu in nasilju. V stilu nenasilne komunikacije lahko v celoti izrazimo sebe in svoj potencial, se sprostimo in razbremenimo. Svoja čustva, potrebe in želje izrazimo na način, ki ne ogroža drugih in jim škoduje. Svoje nasilno vedenje lahko preprečimo le tako, da gradimo samospoštovanje, ki ne temelji na vzpostavljanju nadzora nad drugimi z vsiljevanjem svoje volje. Poskrbimo, da se bodo naši najbližji ob nas počutili varne in sprejete. Ubijanje in samomor sta posledici odsotnosti eksistencialnega spoštovanja.
    Če je temeljno zaupanja vase in v drugega je tudi sodelovanja. Delors je ti dve obliki učenja imenoval učiti se biti in učiti se biti z drugim. V tej točki kaže navesti pomen dialoga med jazom in drugim, ki ga je utemeljeval že Buber in Čačinovič Vogrinčič (2008) z vidika socialnih ved opredeljuje v smislu pogovora kot učenja. V tej točki delamo največ popravnih izpitov, zato je timsko delo tako težko doseči in trajno ohranjati po modelu timske ure.
    V komunikaciji preveč sodimo in premalo izražamo svoja občutja na naslednje načine:

    - moralistične sodbe (izrekamo o ljudeh, ki se vedejo v nasprotju z našimi vrednostnimi sodbami)


    - primerjave (to je oblika razmišljanja, ko primerjamo sebe in druge)
    - odklanjanje odgovornosti (sami smo odgovorni za svoje misli, čustva in dejanja), npr.: Zaradi tebe se počutim …«
    - Zahteve (zahteva ogroža tistega, od katerega nekaj zahtevamo, grozi mu s kaznijo ali obsojanjem, če zahteve ne bo izpolnil)
    - sodbe (mišljenje, ki temelji na sodbah, »kdo si kaj zasluži«, onemogoča prijazno komuniciranje)
    - Odtujevanje lastnim čustvom (prisluhniti potrebam, čustvom – tako pospešujemo lastno odgovornost, drugače odgovornost za svoja čustva prelagamo na drugega). To so načini medsebojnega odtujevanja namesto zbliževanja.
    Ad. 4) Skladno osebnosti razumemo kot avtonomno osebnost, ki jo tematiziramo v zadnjem poglavju. Dialog z dogovarjanjem pa vodi do sodelovanja, solidarnosti in sožitja (ad 5,6,7). To pomeni, da dobi samovzgoja transformacijski pomen sebstva in družbe (jaz-drugi).
    Zaton neoliberalnih slabosti individualizma interesov posameznika ni mogoč brez temeljite moralne presoje in razlikovanja dobrega in zla. Kot vidimo tudi solidarnost ni zadnja stopnja razvoja vrednot, ker je sožitje njihov skupnostni (nem. Gemeinschaft) sinergični ali simbiotič ni učinek. Potrebne so nove oblike pomoči nerazvitim zaradi ohranjanja relativne socialne enakosti. Tudi učenec rabi nove oblike pomoči za samopomoč (nem. Hilfe zur Selbsthilfe) pri razvoju svojih talentov.

    Ena izmed posledic kronične osamljenosti (z vidika transakcijske analize je to pomanjkanje strokov) je depresija. Ljudje niso motivirani v izoliranem okolju ali v okolju s stalnimi konflikti. Smo kot vsi drugi, kot nekateri drugi in kot nihče drug. Motivacija je socialni pojav. Že geni so socialno naravnani. Vsak otrok izzove pri materi drugačno materinstvo. Ali bi lahko na podlagi tega izkustva družinskih terapevtov sklepali, da vsaka ženska izzove drugačno moškost? Danes sodobna ženska na Zahodu hoče biti superženska, popolna na vseh področjih. Vendar pa se dogaja, da kolikor več svobode si pridobi ta ženska, toliko več jo izgublja ženska v tretjem svetu.


    Strategija zmagam-zmagaš je utemeljena v sodelovalni kulturi. Bauer (2008) vidi jedro vse motivacije v vzajemni naravnanosti, pozitivnem vrednotenju in iskanju pravega ljubezenskega odnosa prejemanja in dajanja. Pri dalj časa motenih odnosih ali odsotnosti pogojev za njih lahko pride do sesutja motivacijskega sistema. Šele takrat nastopi agresija na vseh področjih človekovega delovanja od vzgoje in izobraževanja, do poslovnega komuniciranja in politike vojne in miru.
    Razlikujemo med harmoničnimi, ambivalentnimi in disharmoničnimi odnosi. Konflikti so redni ali občasni, konstruktivni in destruktivni. Luscher (2002) razlikuje štiri odzive na odnos ambivalence: 1. emancipacija, ki je v medsebojni emocionalni podpori, 2. ujetništvo, ki je v odnosu nadrejenosti in podrejenosti, 3. moralnih obvezah solidarnosti ter 4. atomizaciji (fragmentacija, ločitev članov). Emancipacija in solidarnost konvergirata, ujetništvo in atomizacija pa divergirata. Zato pri divergentnih odnosih ni pričakovati, da bosta oba zmagovalca.

    V družabne spretnosti ne štejemo le prijaznosti (čeprav se le-ta z družabnimi spretnostmi seveda ne izključuje), temveč predvsem prijaznost z namenom. V smislu kako premakniti sodelavce k doseganju soglasja o novi strategiji ali navdušenju za novo storitev.



    Ad 7) Naglo večanje deleža starega prebivalstva v prihodnjih letih povzroča čedalje večjo negotovost in zmedo vseh generacij. Naravna reakcija na to je poglabljanje prepada med generacijami. Ta smer bi bila usodna za zahodno kulturo, ker bi vodila v tako imenovano »vojno generacij«. Alternativa je naglo ustvarjanje pogojev za boljše medgeneracijsko spozna vanje, komuniciranje in povezanost, ki je osnova za novo solidarnost med generacijami, ki jo Zelena knjiga EU postavlja kot glavni cilj in metodo za rešitev glavnih demografskih problemov Evrope. Razvoj pogojev za krepitev nove medgeneracijske solidarnosti je hkratna krepitev osebne in skupinske samopomoči pri reševanju nalog kakovostnega življenja od začetka do konca, kar je nenadomestljivo sredstvo za sodobno krepitev medgeneracijske povezanosti in solidarnosti.
    Pogosto ni jasno, kakšen je odnos med ljubeznijo in spoštovanjem. Gre za odnos celota – del. Kako bi ga ti izboljšal/a:
    Medtem, ko je ljubezen odnos do celovitosti neke osebe, torej do njene celote, je odnos spoštovanja odnos do posameznih kvalitet človeka. Ljubezen priznava ljubljeni osebi njeno celot no vrednost, spoštovanje pa njeno delno vrednost. Spoštovanje je sestavni del ljubezni, ljube zen pa ni nujno sestavni del spoštovanja. Spoštujemo lahko neko osebo, ker veliko zna, obvlada svoje delo, vendar nas zanima samo ta del njene osebnosti, samo ta del njenega življenja poznamo in visoko vrednotimo, spoštujemo. To ne pomeni, da jo hkrati tudi ljubimo. Po drugi strani, ljubljenega človeka spoštujemo, cenimo, visoko vrednotimo nekatere njegove lastnosti.
    Saleebay (1997) navaja sedem načel socialnega dela, ki udejanjajo vrednote, kot so: 1. socialna krepitev (empowerment), 2. včlanjenost, moč okrevanja (reselience), 3. celjenje in celostnost (healing, wholeness), 5. dialog in sodelovanje (collaboration), 5. odpovedati se temu, da ne verjamemo (suspension of disbelief). 6. Perspektiva moči se razvija iz apela na talente, vire, znanje, sposobnosti učencev, da bi dosegli zastavljene cilje. Gre za mobilizacijo talentov.
    Opolnomočenje v pedagoškem smislu pomeni 1. dodajanje moči učencu in staršem, 2. akcija soustvarjanja novih oblik pomoči ni jasno, ali se lahko opolnomoči vsak marginaliziran državljan.14 To je tako kot bi socialno neenakost od pravili v socialni enakosti. Načelo vključe nosti nas opozarja na social no mrežo učenca. Možno je socialno okrevanje in ozdravljenje. Človek ima notranjo modrost oz. mehanizem celjenja. Otrok popravi ocene, napreduje. To je načelo notranje modrosti ali samoregulacije. Prav to je nenehni problem, kako na negativne izzive odgovarjati pozitivno. Slovenski negativizem je posledica avtokratizma.
    To je statični, sinhron prerez, obstaja pa tudi dinamični-diahron. Individualni razvoj od materialne do duhovne ravni dopolnjujemo na tem mestu s spekulativno zgodovinskim. Danes se nahajamo med 4. in 6. stopnjo Gravesove spirale. Za iskalca uspeha, to je 5. stopnja (strive drive), je značilna tekmovalnost za uspeh na trgu ali za delovno mesto s prepričanjem, da mora premagati konkurenco. To je del podjetniškega duha vsakega posameznika. Iskalec uspeha zna načrtovati, njegovo načelo pa je materializem. Motivirajo ga zmage, dosežki (imeti čim več) in dobiček. Kot vodja postane nadrejen tisti, ki dosega najboljše rezultate. Dobre lastnosti iskalca uspeha so učinkovitost, vztrajnost, pripravljenost za sodelovanje in ustvarjanje, slaba pa je pomanjkanje sodelovanja. Ta stopnja je (bila) značilna za marketinški kapitalizem. Ta stopnja je sedaj v krizi. Film Abeceda kritizira v šolskih sistemih absolutizacijo te faze. Filmi so sicer tendenciozni, ker ne prikazujejo objektivnega stanja, vendar prav zato so-ustvarjajo družbeno klimo sprememb.
    Brez duhovnih vrednot se ne moremo premakniti k sodelovalnemu človeku, ki značilen za 6. stopnjo (human bond – človeške vezi za možnosti in priložnosti). Ne-demokratične države se še vedno ne zavedajo, da en človek ne bi smel upravljati z vso nacijo-državo. Večji problemi zahtevajo kolektivno reševanje, oblikovanje skupin pa temelji na čustvenih vezeh (mi, naš tim, naša skupnost). Razvito je socialno mišljenje, velja pa moto: »Skupaj bomo uspeli!«.
    Dobre lastnosti timskega človeka so potreba po združevanju, spoštovanje drugačnega mišljenja in občutek pripadnosti. Pomembno je, da se tim ne zapre v lastne okvire in da sam sebi ne postane omejitev. V skupino je treba sprejemati nove člane z novo energijo, da ne bi delo ostalo procesno brez doseganja novih ciljev. Za sodobno organizacijo so sposobni timski sodelavci pravi zaklad. Naloga kadrovske službe je, da jih poišče in jim ponudi priložnosti za nadaljnji razvoj ter jih v podjetju tudi zna obdržati. Takšna podjetja imajo plosko hierarhijo. Na tej stopnji se ustanavljajo tudi nove stranke npr. stranka zelenih in civilna gibanja. Problemi se rešujejo tehnično.
    Po Becku (Beck, 1986) se v postmoderni posameznik osamosvaja od  družine, socialnega izvora, kulture in razredne pripadnosti: odloča o izobrazbi, poklicu, delovnem mestu, načinu življenja  in  zakonskem partnerju. Odvisen pa je od trga delovne sile, izobraževanja, potrošnje, družbenih norm, mode, prometa, psiholoških in  medicins­kih  nasvetov.  Govorimo lahko o novih  oblikah neodvisnosti  in odvisnosti  posameznikov, ki pomenijo tudi njihove nove razvojne meje.  Vprašanje je, kako doseči hkratno odgovornost posameznika za skupnost in skupnosti zanj. Pozitivni odnos do dela ni izraz težnje po samorealizaciji  oseb nosti, če gre za sredstvo preživetja ali vlaganje napora ne glede na  rezultat.  Za cilj samorea lizacije je privlačno  delo lahko tisto, ki je obogateno z različnimi dejavnostmi ali pa tisto,  ki terja najintenzivnejši osebni napor za eno  samonamensko dejavnost.  Za privlačno delo je značilna  obvladanost  sposobnosti, veščin in spretnosti v razmerju med rutino in ustvarjalnost jo ter fleksibilen delov ni čas.
    Samo tisto delo, za katero je posameznik intrinzično motiviran, je  lahko v funkciji samo oblikovanja njegove osebnosti,  ker  ima največji  povratni pozitivni vpliv nanj. Le samoaktiv nost vodi  k samoaktualizaciji. Delna samoaktualizacija osebnosti z delom je v pridobitvi lastnosti samostojnosti pri delu, ekonomičnosti, vestnosti  in  odgovornosti, požrtvovalnosti, marljivosti.  Današnje intelektualizirano in kompjuterizirano delo pa poudarja še lastnosti fleksibilnosti osebnosti, samoorganizacijske sposobnosti, inovativnosti, komunikativ nosti, odnosa do okolja, obvladovanje novih tehnologij, dostopnosti za permanentno izobraževanje, nove kvalifikacije in management.
    Funkcionalistični  odnos do dela ne dopušča  samorealizacije.  Že Condorcet (1951) je ugoto vil, da razdrobljeno delo človeka deformira.  Zato je osebnosti potrebno takšno delo, ob katerem  ne  bo pozabila vsega, kar se je naučila, ampak bo svojo radovednost lahko  še razvijala. Znanje je potrebno tudi kmetu. Zanj je napor uma rekreacija tako kot za učenjaka te lesne vaje.
    Višje psihične aktivnosti posameznika slonijo na nižjih, te pa na vseh predhodnih. Višje oblike gibanja izhajajo iz nižjih oblik. V ozadju tega sklepanja najdemo znano Aristotelovo (Aristotel, 1964, 1970, 1988) teorijo o hierarhiji različnih vrst dela po hierarhiji različnih sposobnosti. Vprašanje modela je, ali bi na tej podlagi bilo možno misliti prehod od manipulativne energetske funkcije dela k delu kot svobodni praksi.
    Sholastiki so govorili 'omne agens agendo perficitur' v smislu teorije, da dejavnost izpopol njuje delavca (Geissler, 1973: 230-231). Naloga delavca je, da si le-ta poišče delo, ki ga osebno bogati. To pomeni, da ima ambivalentnost pozitivnega in negativnega emocionalnega in racionalnega od nosa do dela, sredstev in ciljev (proizvodov, plačilo), revščina in bogastvo le pogojno vzgojni pomen. Delo je bilo dolgo časa garanje z velikim fizičnim naporom, ki je ljudi izčrpaval, vendar so ti negativno moč dela delno omilili s pogostimi prekinitvami, petjem, plesi, razgovori.

    Predelava (človekove) narave, ki je dirigirana v imenu države, partije, birokracije ali tehnike vodi v totalitarizem. S tega vidika gre za ideologijo proizvodnje. S stališča dela kot enostavne reprodukcije za zadovoljevanje lastnih potreb skupnosti je industrijsko delo kot posredna predelava narave bistveno presežno. Na predpostavki dvojne presežnosti dela sloni praktična izpeljava vzgoje iz dela in za delo. Če so posamezniki preveč odtujeni, ne morejo razvijati subjektivnih komponent dela in tudi ne lastne osebnosti.


    Človek se je v novem veku z delom bistveno obrnil v materialni svet zaradi potrebe po spremi njanju in obvladovanju tega sveta. Zato je tudi opustil prejšnji kontemplativni način življenja. Šele sinteza aktivnega in kontemplativnega življenja pomenita obojestransko presežnost dela/dejavnosti. Iz tega sledi, da se obe presežnosti dela lahko dopolnjujeta ali izključujeta. V času prevladovanja kontemplativnega življenja delo ni imelo zunanje presežnosti. Industriali zacija uveljavlja aktivno življenje.
    Individualna človeška osebnost se ne more spoznati brez samoaplikativne, samorefleksijske in empatične vrednotne komponente znanja pod pogojem človeških, ekvivalentnih odnosov. Parcializirana, monodisciplinarna, specializirana in objektivna in nevtralna znanost te kompo- nente nima.
    Rešiti problem pomanjkanja, pridobiti high consciousness s širšimi izkustvi, kultivirati kontemplacijo, iti v sanjska stanja, metafore in poezijo in prek prostora in časa, upoštevati stare taoistične zakone življenja in kozmične energije, objeti preteklost in lastno krivdo, uživati v samem sebi, razumeti, sprejeti, odpuščati sebi in drugim. Prav tako razumeti sebe kot otroka, poglabljati se v zakon neskončnih možnosti, občutek občudovanja čudenja, magič nosti-čarobnosti. brez primerjanja le v sedanjosti, sočutje s planetom, okoljem, filantropija. v čem je bistvo človekove narave. narava višjih ciljev in motivacije.


    Download 1.55 Mb.
    1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   21




    Download 1.55 Mb.

    Bosh sahifa
    Aloqalar

        Bosh sahifa



    Dr. Bogomir Novak Samovzgoja za usklajevanje življenja Kazalo 1-2 Uvod 2-7

    Download 1.55 Mb.