Dr. Bogomir Novak
kako obvladujemo dejavnike bolezni?
Kazalo 1
Spremna beseda 1
I. Družbeno kulturni modeli in paradigmi zdravja 2-56
Uvodna razprava o zdravi družbi 2
2. Različni družbeni in kulturni okviri zdravja/bolezni 5
3. Različni modeli razumevanja zdravja in bolezni 11
Zdravje kot prioritetna slovenska vrednota 17
5. Stanje zdravstvene vzgoje na zdravstvenih šolah in domovih 25
6. Parcialna in celostna paradigma medicine 28
6.1 Nekatere značilnosti homeopatije 38
7. Medikalizacija - zdravje kot realno stanje in iluzija 40
8. Salutokratska farmacevtska ideologija zdravja 47
7. Sklep 48 Literatura 53 Internetni viri 55
II. Antropološka vertikala posameznika pri zavzemanju za osebno zdravje 56-91
1. Psihosomatsko pogojeno in duševno zdravje 56
1.1 Psihična in duhovna pogojenost telesnega zdravja 61
2. O vzorcih in načinih zdravljenja bolezni 64
2.1. Hayine in Myssine diagnoze in prognoze 64
2.2. Drugi avtorji – drugačni pristopi 68
3. Pogoji samozdravljenja 72
3.1 O pomenu telesne kulture za zdravje 75
4. Socialni in starostni obrazi zdravstvene pismenosti 78
5. Zaključek 84
Literatura 89
Viri 91
Spremna beseda
Očitno je, da kljub napredku medicine posamičniki prav zato svoje zdravje obvladujemo prej z neformalnim kot s formalnim znanjem o zdravju zlasti zato, ker večina nima medicinske izobrazbe. Navidezno večjo težo klasični medicini daje prikrivanje napak zdravnikov pri diag nozah in zdravljenju. Formalno znanje o zdravju je v domeni medicinske fakultete, zdrav stvenih domov, osnovne šole. Zdravstvene vzgoje je v naših javnih šolah premalo z izjemo zdravih šol in srednje zdravstvene šole. Predvsem manjka v šolah družbenokritična nota zdravstvene vzgoje, ki bi usposabljala učence za kritični odnos do ideologije zdravja, ki jo pogojuje farmacevtska industrija. Razložili smo 10 različnih modelov zdravja. Zaradi naraščajoče moči znanja o zdravju v ozaveščenosti državljanov se spreminja tako zdravstvena vzgoja kot tudi naša zdravstvena pismenost. K temu prispeva tudi zaupanje v razvoj alter nativnih in integrativnih medicin (homeopatije, naturopatije…).
Nemogoče je, da bi dejavnike bolezni v celoti obvladovali. Pričujoči diskurz v knjigi je interdisciplinaren. Antropološko razlikujemo med ožjimi in širšimi pojmovanji zdravja. Manj šina razume zdravje v najširšem smislu kot fizično, psihosocialno in duhovno ravnotežje in blagostanje individualne osebnosti, večina pa ga razume v ožjem smislu kot odsotnost simp tomov bolezni. Vseživljenjsko spoznavamo zdrave in bolne strani naše biopsihosocialne in duhovne večplastnosti. Le postopno osvajamo kritično distanco do ideologije farmacevtske industrije. Uvidevamo, da ni več toliko pomembna diagnoza bolezni kot pa različni načini zdravljenja, da je pomembnejša za zdravje vegetarijanska kot mesna hrana vsaj glede na Campbellovo Kitajsko študijo in druge raziskave.
Zahodna kultura drugače vrednoti zdravje kot vzhodna. Nekatere alternativne medicine že obe kulturi upoštevajo. Razložimo dejavnike pridobivanja zdravstvene pismenosti kot so domače okolje, šole, lastni interes. To vpliva na pridobivanje sekundarnih mnenj zdravnikov o svojem zdravju, izbire zdravilcev in načinov samozdravljenja. Znano je, da narava že sama pozdravi. V drugem poglavju knjige nas zanima, kaj lahko sami storimo za svoje zdravje, kakor nam to priporočajo nekateri avtorji (Pearls, Donna, Hayeva, Myss, Sršen) Neformalno spoznavamo zapletenost in nepredvidljivost delovanja našega organizma. V monografiji opozorimo, da se z globalno soodvisnost jo vseh povečujejo tudi grožnje škodljivih vplivov okolja.
Ključne besede: farmacevtska industrija, ideologija zdravja, zdrava prehrana, zdrava družba, zdravstvena pismenost.
Key words: pharmaceutical industry, healthy food, ideology of health promotion, sane society, health literacy.
I. Družbeno kulturni modeli in paradigmi zdravja 2
1. Uvodna razprava o zdravi družbi 2
Definicij neformalnega pridobivanja znanja o zdravju in kriterijev presoje za njegovo učinko vitost in namen je več. Vsak se uči na formalen in neformalen način, kako reševati probleme svojega zdravja. Ugotavljamo, da so meje med obema načinoma mehke in premične, ker sta prepletena.
Znanje o zdravju razdelimo na splošno, ki velja za vse kot so splošne norme (npr. gibanje v naravi, zdrava hrana, pozitivna osebna naravnanost), specialno medicinsko, ki ga imajo predvsem zdravniki o posameznih tipih bolezni in singularno, ki si ga pridobiva posamičnik kot celovita osebnost izkustveno pridobiva. Singularnost je sito za splošna in specialna zna nja, ker se pri vsakem drugače pokažejo njihovi učinki. Nepredviden nastanek simptomov, reakcij terja nova formalna splošna in specialna znanja in ukrepanje v skladu z njimi. Posamič nik se kot biopsihosocialni in duhovni sistem nenehno nahaja v bojnem polju pozitivnih oz. zdravih in negativnih – bolnih vplivov notranjega in zunanjega okolja. Zato so (ne)formalna znanja o tem spremenljiva v korelaciji s stanji njegovega kompleksnega organizma.
Posamičnik usvaja neformalno znanje o zdravju s spontanim in organiziranim vseživljenj skim učenjem, ki se začne pri starših v družinski vzgoji, z refleksijo lastnih izkušenj, iskanjem informacij po internetu, z branjem zdravstvenih revij, knjig, priročnikov, z udeležbo na posebnih izobraževanjih ali seminarjih, skupinah za medsebojno pomoč, v medsebojnih pogovorih… Javne šole, zdravstveni domovi, raziskovalni inštituti so viri formalnega znanja o zdravju.
V tej e-knjigi skušamo odgovoriti predvsem na naslednja vprašanja:
1. kakšne so značilnosti in dejavniki našega pozitivnega in negativnega odnosa do zdravja,
2. kako deluje farmacevtsko industrijska ideologija zdravja,
3. kako Slovenci vrednotimo zdravje in kaj zanj storimo,
4. kakšni so koncepti in modeli zdravja in
5. kako se ideja zdravega posamičnika v zdravi družbi v posameznih skupnostih uveljavlja kljub temu, da na nacionalni in globalni ravni ne deluje?
Za kritično branje prispevka je dobro vedeti,
- da članek res ni strogo kartezijansko znanstven, ker to ni bila moja osnovna intenca. 'Znanstvenost' je homonim, ki sama po sebi ne razkriva razlike med kartezijansko slono koščeno epistemologijo in holistično pluralno odprto (denimo Feyeraberndovo) epistemolo gijo1.
- V najširšem smislu zdravje zadeva vse subjekte in ne le posamičnika (duhovno ozavešče nega posameznika) ali skupine, ampak tudi kulturna okolja v globalnem svetu, v najožjem smislu pa posamičnika z njegovimi specifični mi težavami. Zato je v tekstu poudarek zdaj na enem in drugič na drugem. V zadnji konsekvenci pa po sinergičnih učinkih govorimo o zdravi ali bolni družbi.
- Medicina ni eksaktna veda, družboslovje s humanistiko pa še manj. učinek ene variable lahko dokažemo le tako, da jo izoliramo od vseh drugih. Moja intenca pa je obratna – pokazati na različne dejavnike, ki vplivajo na neformalno znanje o zdravju pri posamičniku.
- 'Dokazi' nudijo gotovost, zanesljivost, objektivnost, identitetnost, evidentnost, monokavzal nost, ekskluzivnost.
- Kuhn je imenoval »normalna paradigma znanosti« vis a vis revolucionarni paradigmi, ki naj bi jo upoštevali tudi recenzenti in bralci. To pa pomeni, da komunikacijski standard novih znanstvenikov ni več monološki, ampak je dialoški in je pluralizem.
- Holistična paradigma se ne izogiba spoznanja o človekovi vprašljivosti in ambivalentnosti – volka in ovce.
- Posamičnik, ki razume svojo bolezen simptomatsko, se zdravi klasično. Kdor pa jo razume celostno upošteva zdravilce in samozdravljenje.
- Kdor verjame v kartezijansko paradigmo razmišlja in raziskuje monokavzalno in monološ ko, kdor pa holistično, je v interakcijski komunikaciji z okoljem.
- Metoda je dvojna hermenevtika, kar pomeni opazovanje s subjektivno udeležbo na proučeva nem predmetu oz. v stiku z ljudmi.
Celostni odnos posamičnika do zdravja bolj smiseln, vendar pa težje obvladljiv kot klasični, simptomatski. Z antropološkega vidika ugotavljamo, da je odnos posamičnika do zdravja ambivalenten, ker se sooča s številnimi dilemami in paradoksi, ki jih pokažemo v odnosih zmernost – pretiravanje, realnost – iluzija, mesna ali vegetarijanska prehrana. Ohranjanje zdravja je odvisno od naše zdravstvene pismenosti, ki vključuje informiranost o možnostih zdravljenja in vzdrževanje zdravega načina življenja. Opredeljujemo različne dejavnike, ki pozitivno in negativno vplivajo na stopnjo zdravstvene pismenosti posamičnikov. Zaradi celovite kompleksnosti problema zdravja smo upoštevali le nekatere (simptomatsko in alternativno) medicinske in sociološko empirične vidike zdravja.
Duhovno ozaveščen posamičnik se sooča z različnimi pristopi zdravnikov in morda tudi zdravilcev v vseživljenjskem učenju. Neformalno se uči, kako biti zdravi, koliko samega sebe in drugih sredstev v zdravje investirati in kako nezdrav stil življenja spremeni mo, če nam že bolezni pokažejo, da živimo nezdravo. Dejstvo, da vsako telo na zdravila in operacije reagira drugače, predstavlja za zdravnika in alternativca, ki skušata bolniku pomagati, trd oreh. Za vse zdravje nismo odgovorni samo sami in si ga ne moremo zagotoviti zgolj s preventivnimi ukrepi, primarno pa smo odgovorni zanj. Zdravo okolje spodbudno vpliva na zdravje, zato si ga vsaj nekateri skušajo ohranjati (npr. s šeng fujem) in uživati le vegetarijansko hrano.
Posamičnikov zdrav videz ni lahko razlikovati od zdravega stanja njegovega organizma, saj se tudi zdravnik v tem pogledu včasih zmoti. Rekonvalescent še ni telesno zdrav podobno kot so boleči spomini na nepredelane travme iz otroštva še vedno nevarni za izbruh duševne bolezni, ker »telo terja resnico« (Miller, 2005).
V prispevku bomo sledili družbeno-kulturnemu kontekstu in odnosu do zdravja. Fromm (1970) si je predstavljal zdravo družbo na osnovi modusa avtentičnega bivanja z glavno vred noto produktivne ljubezni do življenja, ki jo imenuje biofilija nasproti modusa imeti, ki vodi v nekrofilijo (ljubezen d o mrtvega). Zdrava družba je zanj tista družba vseh generacij, moških, žensk, družin, v kateri prevladuje biofilija kot osebna drža.
Nekrofilna družba strahu2 ni zdrava in deluje tudi avtodestruktivno na posameznike (vojne, umori, samomori). V jugoslovanskem socializmu s človeškim obrazom smo se Frommovemu idealu bolj približali kot pa se v kapitalizmu. Imeli smo imeli dober sistem javnega zdravstva, ki je skrbel tudi za preventivo3, medtem ko je sedanji slabši. Gojili smo množične amaterske športe, sedaj pa prevladuje profesionalno tekmovanje. Šport je od nekdaj veljal za poživitev tako telesa kot duha. Vendar je pogost dejavnik zlasti pretirane fizične aktivnosti mišična utrujenost, ki nam pri vsakodnevnih opravkih lahko povzroča neprijetnosti.
Divji razvoj kapitalizma se od ideala zdrave družbe oddaljuje. Ne ponavlja več slogana 'zdrav duh v zdravem telesu' niti 'zdravega posameznika v zdravi družbi'. Javno zdravstveno izobra ževanje je le minimalno. Javni zdravstveni sistem je drag in ne temelji na preventivi, ampak na kurativi. Represivna civilizacija (Marcusejev izraz) se manifestira v družbi tveganja (izraz Ulricha Becka) s pretnjami različnih katastrof – klimatske, gospodarske oz. finančne in množi čnih bolezni – epidemij. Obstoječe krizne razmere vzbujajo strah. Vendar pa odgovornost za zdravje nosimo predvsem ljudje sami.
Razlikujemo med parcialnim in celovitim pojmovanjem zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija je zdravje že pred 65. leti opredelila kot »stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali invalidnosti«4. Vprašanje je, na kakšne načine je takšno celostno zdravje dosegljivo, če so zanj pacienti in zdravniki celostno motivirani.
Bioenergetiki učijo, da se le tedaj počutimo dobro, kadar so vse plasti naše osebnosti v harmoničnem ravnotežju. Osnovni cilj bioterapije je s pravilnimi tehnikami deblokirati pretok življenjske energije skozi energetske centre in okrepiti imunski sistem. V sodelovanju s konvencionalnimi medicinskimi terapijami zdravi širok spekter bolezni psihofizičnega izvora. Dejstvo je, da si že nezavedno uravnavamo bioenergijo. Da bi pa to delali ne le neškodljivo, ampak tudi smotrno in optimalno, obstajajo priročniki (npr. Andrews, 2002), s pomočjo katerih se lahko te umetnosti naučimo in tako pomagamo sebi in drugim5. Za takšno uporab no neformalno znanje se dobi tudi formalni certifikat.
Petrovec (2015) se sprašuje, kdaj zlo vnaprej prepoznamo, kdaj ga zaslutimo. Nam samo zna čilnosti nekaterih posameznikov vzbudijo sum, slutnjo in če že, ali je to njihov zunanji videz, njihovo vedenje, njihova preteklost? To je večna uganka, ker je zlo prepogosto prikrito in nes poznavno. So njegovi nosilci prijazni, celo očarljivi, ali navadni, banalni ljudje, kakor jih je opredelila Hannah Arendt ob študiju Eichmanna? Je človek načelno dober, če le ob nekaterih priložnostih v življenju dela zlo, sicer pa je prijazen sosed, ki ima rad otroke in sodeluje v dob rodelni organizaciji? Podobno se lahko sprašujemo za simptome bolezni pod plaščem zdravja. Kako močni so, da jih prepoznamo, kakšno preteklost imajo? Kako je z varljivim občutkom, da vse zmoremo ali da nič? Zla dejanja prej ko slej niso zdrava, ker pogojujejo (kolateralno) škodo, telesne in psihosocialne rane.
2. Različni družbeni in kulturni okviri zdravja/bolezni
V nastajajoči globalni in že obstoječih lokalnih kulturah se srečujemo z različnimi modeli zdravja glede na prevladujoč tip znanja in kompetenc, kot so:
1. Biopatološki model zdravja izhaja iz naravoslovnega znanja in razume človeka kot živ sistem s fiziološkimi značilnostmi, ki so merljive in so pri zdravem človeku v mejah normale. Nosilci dejavnosti za zdravja na osnovi biomedicinskih znanosti preiskujejo človeški organizem kot mehanizem in jim pomeni bolezen odstopanja od normale. Tipične dejavnosti za vzpostavljanje zdravja so kirurgija, kemoterapija, itd.
2. Celostni model: zdravje je posledica celostne zavesti in znanja, uravnoteženosti energij in integrativnih pristopov zastopajo ga različne alternativne medicine.
3. Ekološki model: zdravje je ravnotežje med človekom in čistim naravnim okoljem.
4. Funkcionalistični model opredeljuje zdravje je normalno funkcioniranje družbe. Zdravje je normalno stanje, ko zlasti odrasel človek lahko opravlja svoje družbene vloge in s tem omogo ča preživetje sebe in družine. Ob disfunkciji zdravnik ugotovi bolezen (družbeni nadzor) in dodeli vlogo bolnika, ki prinaša določene pravice (počitek, zdravljenje, nadomestilo osebnega dohodka) in dolžnosti (čim prej ponovno vzpostaviti zdravje – staro stanje in prevzeti svoje družbene vloge). Funkcionalizem je konservativen, predpostavlja absolutno avtoriteto zdrav nika in ne upošteva sodelovanja bolnika, kar pa je nujno pri obravnavi kroničnih bolezni in za celostno zdravje.
5. Marksistični model zdravja izhaja iz stališča, da način družbene reprodukcije določa zdravje producentov. Zdravstvo v kapitalizmu postaja profitna dejavnost, ki omogoča zdravju škodljivo proizvodnjo, medicina prehaja v industrijski tip in je vse bolj specializirana in hierarhična, prinaša profit (zavarovalnice, farmacija). Marksizem pojmuje zdravje/bolezen kot rezultat konfliktov zaradi neenakosti in nepravičnosti v družbenih odnosih.
6. Družinski model zdravja: družina ima temeljno vlogo v neformalnem zdravstvenem delu, saj v nji poteka večina zdravstvene nege in zdravljenja. V družini se dogaja rojevanje, nega in socializacija otrok, zdravstvena vzgoja, skrb za starejše, invalide, psihična podpora, skrb za higieno, prehrana, oblačenje. Vir nevarnosti za žensko zdravje predstavlja dom (nasilje moža, dvojno delo, izčrpanosti), spolnost (okužbe, nasilje), rodnost (spol otroka, odločanje o številu otrok), rojevanje (umrljivost mater, poškodbe), plačano delo (vir fizičnega in duševnega stresa, manj plačano delo) in odvisnosti (več tihih, skritih odvisnosti – hrana, tobak, kava, pospravljanje, nakupi…). Izhod iz obstoječega stanja je v samopomoči in medsebojni pomoči. Zdravstvena nega v družini prav tako sloni na ženski. Na to se navezuje feministična kritika patriarhalnih vzorcev.
7. Feministični model zdravja obravnava vpliv spola na opredelitev bolezni in zdravljenja ter zdravljenje kot obliko moške kontrole nad ženskami.
8. Skupnostni model pojmovanja zdravja, ki je razvit na zahodu in je v začetni fazi pri nas, razume zdravje v okviru humanističnega znanja kot zdravje skupnosti. Zdravje je tisto, za kar se skupnost dogovori, da je. Obravnava človeka v družbenih odnosih, v okolju, njegovo povezanost oziroma odtujitev v skupnosti. Zagovorniki in skupnostni delavci za vzpostavlja nje zdravja uporabljajo diskusijo, osebne izkušnje in avtobiografske zgodbe.
9. Biografski model zdravja izpostavlja psihološki pristop, ki v okviru humanističnega znanja obravnava osebne težave posamičnika. Zdravje pojmuje kot dobro delovanje človekove psihe in obvladovanje lastnih težav. V procesu zdravljenja sodelujejo psihoterapevti, socialni delavci. Svetovalci za vzpostavljanje zdravja uporabljajo pogovor, biografijo, študijo primera, osebno svetovanje, coaching. Po vsakem modelu se sociologija sprašuje in ga kritično presoja po njegovi (ne)relevantnosti in odkrivanju prednosti in slabosti6.
Zanimivo pa je, da sociologija prezre 10. avtobiografski model zdravja (npr. Eden Donna, Chopra Depack, Rozman Sanja, Campbell Thomas, Lešnik Lučka, Nela Sršen in moj primer na Medinu). Značilno zanj je, da subjekt s svojo življenjsko zgodbo, v katero je vpeta prebolela motnja ali bolezen, predstavlja kot popravek obstoječe terapevtske prakse ali pa kot izum novega načina zdravljenja za druge. Ti modeli imajo svoje pozitivne in negativne strani. Med seboj se pogojujejo in delno prekrivajo.
Individualni in skupni smisel življenja najdemo z izpolnitvijo življenjske naloge. Zato je treba poslušati svoje srce in z zdravim razumom udejanjati njegova navodila. Znani so nasveti »bo di potrpežljiv, nikamor se ti ne mudi.« kljub pospešenemu razvoju še vedno velja 'hiti počasi'. Od antičnih časov dalje velja praktična, moralna filozofija umirjenosti, uravnoteženosti in osvoboditve od nespametnih strasti. Stari Grki in Rimljani so razglašali pomen prave mere. Smo civilizacija pretiravanja v vseh smereh, kar ni etično dobro.
Hote ali nehote se učimo iz ovir, zavračanj, obupavanj in bolezni s prejemanjem takšnega, kakršni smo, z zahvaljevanjem za darove glede na to, ali gre za naše ali tuje izkušnje. Ni se dobro prepuščati starim razvadam, zasvojenostim7 in mamilom kot so zgolj komercialne TV oddaje, hrani, zdolgočasenim in nekoristnim pogovorom, opravljanju, nekoristnemu branju, nemiru, dolgočasju, lenarjenju (tu ni mišljen počitek, ki si ga vedno v polni meri privošči). Vztrajno bodimo pozorni in ustvarjalni. Vztrajati je treba v miru, ljubezni in iskrenosti. Boj za osnovne vrednote ni nikoli končan, ker nam niso dane same od sebe. Iz Biblije se učimo, da je človek stalno izpostavljen skušnjavam hudega duha.
Harmonično srce je ključno za zdravje. Vaje za čakre spodbujajo hormone, ki vplivajo na imunost. Ko občutimo strto srce, je to za mnoge izmed nas eden najbolj bolečih dogodkov v našem življenju. Običaj no se ne potrudimo, da bi izdvojili vse dejavnike, ki so do tega stanja pripeljali, ampak se jo trudimo čim bolj zmanjšati, jo otopiti in takoj iti naprej ali pa se vdamo jezi in zanjo okrivimo druge. Če znamo prisluhniti sebi, se nam naše strto srce lahko pokaže kot pot do odprtosti in radosti in nas prebudi v nov svet povezanosti. To pa ni le povezano s shambalo (sanskrt: shambhala – mesto miru)8, ampak tudi z duhom tolažnikom. Postali smo družba, ki verjame v psihologijo takojšnje rešitve kot so hitra hrana, tehnični aparati, tehnike sproščanja. Nekateri reagiramo takoj, drugi pa šele sčasoma.
Prvi razlog za ta zapis je razširiti različne poglede na fenomene bolezni, zdravljenja in zdrav ja. Ne dajem prednosti nobenemu izmed njih, niti uradno medicinskemu pred zdravilskim ali obratno. Drugi razlog je v opozorilu na moralne in druge družbeno-kontekstualne vidike bolezni/zdravja. Hinavščina in skorumpiranost (lat. curruptio) sta nezdravi zaradi vrednotne krize z distresnimi distorzijami.
Na zdravje kot kvaliteto/zadovoljenost potreb vpliva tudi politika. Politična ali katerakoli druga vrsta apatije9 ne vodi do zdravja, ker človek izgubi vrednostno orientacijo. Sama eko nomska blaginja ne pomeni nujno zdravja, je pa zdravje razumljeno kot večstranska bla ginja posamičnika. Kot vidimo je zlasti v nerazvitih državah neizobraženost z nepismenost jo povezana z revščino in visoko stopnjo obolevnosti. Maroko se želi otresti bremena revščine, tako daj naj bi država razvijala šolstvo, vendar pa ga ne zaradi visoke stopnje birokratizacije in teženj po ohranitvi obstoječega stanja. Pomanjkljivo šolani so potencialni kandidati za revščino. Dobro šolstvo je zaradi človeškega kapitala pogoj in posledica dobre ekonomije.
Obstaja tudi sociološki okvir nevarne družbe, ki jo analizira Beck (2002). Ogroženost človeka v vsej svoji večplastnosti bo kot posledica ekstremizmov komunizma in nacifašizma t. j. tota litarizma še dolgo časa predstavljala problem. Postkomunistični človek obdobja globalizacije se bo moral spoprijeti s to svojo preteklostjo, če si želi izgraditi boljšo prihodnost.
Na pragu informacijske revolucije delamo vedno več kot 8 ur na dan, s čimer prostovoljno podaljšujemo delovni čas, da bi lahko več potrošili. S to prakso se oddaljujemo od ideje osebnosti, ki je v harmoniji in v ravnotežju z okoljem in s seboj. V Sloveniji bi morali vzpostavljati mehanizme pravne države in obenem povečevati socialni kapital boljšega zaupanja v druge in vase.
Takšni pojavi vplivajo na kakovost naše samopodobe. Ta po Jamesu ni le to, kar posamičnik misli o sebi, da je, ampak vključuje tudi nezavedni idealni del, s katerim se želi pokazati drugim. Zrela samopodoba je tista, ki je stabilna, trajna, premočrtna in urejena. V 21. stoletju postajajo prepričanja, ki svarijo pred nevarnostmi sodobnega časa, čedalje pogostejša: na eni strani opozarjajo na zmedenost današnjega človeka, obupno iskanje lastnega smisla, prevlado informacijske tehnologije nad pristnimi medosebnimi odnosi in podobno. Na drugi strani pa kritiziramo prezaposlenost, pehanje za denarjem, medosebno odtujevanje, različne nove zasvojenosti, pojave agresivnosti, depresije in suicidarnih tendenc.
Zaradi nenehnih družbenih sprememb po AGIL shemi imamo danes le še skrpano samopodo bo (nem. Flickwerke, ang. patchwork). To je najbolj naporna samopodoba, ki jo je kdajkoli v zgodovini imel človek, ker jo je treba krpati, če hočemo, da je fleksibilna. Podob in slik ima mo še preveč, problem je v pomanjkanju trdnega modela (v smislu sistema norm in življenj skih usmeritev), po katerem bi jo sestavljali. Ko kdo ne najde več moči, odpove tako, da se raztrga po vseh šivih, konkretno pa se to kaže na najrazličnejših odklonskih vedenjih: zagren enosti, depresivnosti, odvisnosti, v sovraštvu do samega sebe, v nasilju do drugih ali v nasilju nad samim seboj itd. Končna oblika raztrganosti svoje lastne skrpane samopodobe pa je samomor.
Unescova definicija zdravja kot vsestranskega blagostanja se danes z novejšimi spoznanji o odnosu med prehrano in zdravim načinom življenja, ki ga proučuje biološka antropologija, še kako potrjuje. Načela ohranjanja socialnega in duševnega zdravja so delno enaki z načeli ohranjanja telesnega.
Naša socialna država ne more doseči cilja kvalitetnega življenja in osebnega razvoja držav ljanov brez spodbujanja raziskovanja na področju socialne politike pri usmerjanju učinko vitih socialnih programov. Na zahodu je patologija mladih predmet številnih znanstvenih raziskav. Pri nas pa je zaostajanje prakse in teorije primarne preventive pogojeno tudi s trans ormacijo starega sistema vrednot v novega. Na prehodu iz kolektivističnega sistema v indivi dualni nastaja križanje različnih sistemov vrednot, ki otežkočajo avtonomni razvoj mladih.
Kot odgovor na to krizo vrednot nastaja nov model razvojne preventive. Z njo presegamo zastareli medicinski patocentrični model (bolje preprečiti kot zdraviti). Bistvo novega modela je v oblikovanju takšne vitalne, kreativne in fleksibilne avtonomne osebnosti, ki se lahko spoprime z izzivi svojega sociokulturnega okolja in preseže svojo krizo s prilagajanjem novim potrebam in usklajevanjem svojih individualnih potreb z družbenimi. Cilj postmo derne socialne države je razvoj zrelih, uravnoteženih osebnosti, ki so podjetne, svobodne in integrirane v družbo s tržnimi zakonitostmi in pluralno demokracijo. Zdravje posamičnika in družbe je nujni pogoj za doseganje teh ciljev.
Različne kulture si razlagajo vzroke zdravja in bolezni različno. Karmična razlaga bolezni kot posledica krivde in greha je prevladovala v stari Grčiji, Tibetu in je še danes živa v religi jah vzhoda in zahoda. Bolezen so v stari Kitajski razlagali kot posledico motenj v cirkulaciji jina in janga, v Indiji pa prane v smislu kozmične energije. V moderni medicini so vlogo greha prevzeli neznani virusi, nezdrava prehrana, onesnaženo okolje, depresija. Po magično – šamanistični tradiciji je bolezen rezultat delovanja demonov.
Danes še vedno prevladujejo parcialni pogledi na izvor bolezni, ki so organskega izvora (oslabljenost organizma) ali psihičnega izvora (npr. občutek krivde, frustracije, resignacije).
Vsaka kultura pomeni določen način življenja. Če se ta spremeni, ni več tako zdrav kot je bil. Tako danes Kitajci ne jedo več zgolj riža, ampak hitro hrano, postajajo debeli. Tudi Krečani so že delno nadomestili domačo hrano za hitro hrano v McDonald restavracijah.
Poznamo celo zgodovino kulturnih konceptov zdravja, ki pokažejo, da ni homogenega koncepta zdravja. Različne paradigme zdravja so kulturno pogojene z razumevanjem funkcio niranja telesa in duše. Razlikujemo dve glavni. Zahodna konvencionalna medicina zdravje razume parcialno po kartezijansko newtonovski paradigmi, ajurveda, stara Kitajska in Indija pa celostno. Orientalska medicina je usmerjena bolj k preventivi kot zahodna.
Naš pogled na svet je v veliki meri kulturno pogojen, se pravi, da mu ga je oblikovalo njegovo socialno okolje. To lahko razložimo s konceptne mreže in skupine. Mreža je sistem pravil in omejitev v neki kulturi in je lahko gosta (stroga, precizna pravila) ali redka (vse je stvar poga janj). Glede na to, kako je odrasli posamičnik povezan z drugimi v skupini, razlikujemo med močno in šibko skupino. Močna skupina pomeni izrazit občutek pripadnosti, kar pomeni, da je skupina pomembnejša od posamičnika, v šibki skupini pa se posamičniki lahko uveljavijo, ker so povezani tudi navzven.
Nekateri avtorji se trudijo, da bi svoj model univerzalizirali. Mojster Chang (2003) nam je na enem njegovih seminarjev pokazal nekaj enostavnih vaj za boljši pretok qi-ja po telesu. Stari Kitajci so že gojili tradicijo zdrave dolgoživosti, ki jo Chang (2003) želi približati Evropej cem. Razvijali so tudi akupunkturo, akupresuro, tuina masažo in pravilnega dihanja za ponov no vzpostavitev energijskega ravnovesja v telesu, za preventivo pa redno izvajajo gibalne vaje tai chi in qi gong. Upoštevajo še pravila feng shuija.
Starodavni kitajski zdravniki so verjeli, da je naše vesolje sestavljeno iz petih osnovnih ele mentov, ki so les, ogenj, zemlja, kovina in voda. Vse v vesolju (med nebesi in zemljo), vključ no z ljudmi je v odnosu s temi petimi elementi. Zato so poizkušali uporabiti pet elementov ne samo za vsako fizično stvar na svetu, temveč tudi za barve, smeri, letne čase in zvoke. Vprašanje je, kako si s tem znanjem sami pomagamo. za leta, mesece, dneve, ure, minute in sekunde v kitajskem koledarju. Tako lahko ljudje vedo razmerje lastnih petih elementov od časa svojega rojstva. Z zaznavanjem karakteristik petih elementov v telesu lahko pri energijskem zdravljenju določimo odstopanja pri zdravstvenem stanju posameznika.
Kakor DNK vsebuje zapis biološkega načrta za naša telesa,
tako PET ELEMENTOV – BA ZI vsebuje zapis usode za naša življenja.
Ta nadvse praktična astrologija nam (skozi analizo petih elementov kitajske metafizike) tako pomaga bolje razumeti našo izvorno naravo, osmisliti življenje in uspeti. Namreč, ko enkrat spoznate dejavnike, ki oblikujejo in označujejo vaše življenje, lahko prepoznate izzive in priložnosti, ki vam pridejo na pot; spoznate, da imate vajeti v rokah, kot tudi kako lahko situacijo obrnete sebi v prid.
Kako torej upliva pet elementov na nivoju zdravja, ljubezni, kariere in bogastva?
Kako vpliva energijsko ravnovesje petih elementov na naše glavne organe?
Campbell (2012) pojasnjuje vpliv hrane na zdravje oz. bolezen posamičnikov. Opozarja na medsebojno prepletenost industrijske hrane, farmacevtske, industrije, ter znanosti, šolstva in politike. Ker politika podpira farmacevtsko industrijo in proizvodnjo hitre industrijske hrane, je npr. v ZDA in v drugih državah čedalje več bolnih.
Tisti odrasli, ki razumejo, da lahko sami za svoje zdravje naredijo več kot vsi drugi, primer jajo različne vire informacij in preizkušajo na sebi delovanje različnih možnih rešitev. Kdor ne živi brezhibno kot navita ura, lahko prej umre preden spozna samega sebe, svoje poslan stvo, zdrav slog življenja in prehranjevanja.
Campbell (2012) nam s pomočjo izkušenj iz Kitajske poda prepričljive argumente za prehrano z rastlinami, ki spodbuja zdravje in zmanjšuje tveganja za bolezni izobilja kot so rak (debele ga črevesja, dojk, levkemija, rak možganov), diabetes, bolezni srca, ateroskleroza, avtoimun ske bolezni itd. Vedno več ljudi z razvitega sveta se sooča s kroničnimi boleznimi, med kate rimi so v razvitih državah najbolj opazne kardiovaskularna obolenja, diabetes in debelost. Bolezni revščine10 pa so: pljučnica, obstrukcija črevesja, želodčne razjede, prebavne bolezni, tuberkuloza, revma, diabetes itd. (Campbell, 2012: 80).
Spreminjanje naše zdravstvene kulture je pomembno, ker se s spreminjanjem pogojev našega življenja najprej neformalno in nato formalno spreminjajo tudi spoznanja. Campbell (2012) nas uči, kako se z lahkoto spremenimo iz pasivnih kupcev zdravja in daljšega življenja v infor mirane subjekte, ki uporabljamo veliko neformalnega znanja o zdravju, čeprav morda že imamo katero izmed kroničnih ali avtoimunskih bolezni.
Farmacevtska podjetja medkulturne in socialne razlike še povečujejo. Večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji kot pa raziskavam in razvoju. Od javnih ustanov za razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. Po drugi strani pa so sistemsko zanemarjene bolez ni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi, niso komercialno zanimiva. Milijo ni ljudi v Afriki umirajo zaradi malarije, hkrati pa farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so nekoristna, se pa z njimi dobro služi.
Ajurveda11 je sistem tradicionalne indijske medicine, ki se je razširila po vsem svetu kot obli ka komplementarne in alternativne medicine zdravilstva. Beseda Ayurveda (sanskrt. »āyus« pomeni »življenje« in »veda« pomeni znanje, znanost). Ajurveda kot znanje o življenju raz deli štiri aspekte človeka: dušo, um, čustva in telo in ga uči, kako živeti v harmoniji z naravo. S tem spodbuja tudi telesno, umsko, čustveno in duhovno dobro počutje. Izhaja iz načela doš, ki so vata, pita in kapha. Vata je suha in dinamična in skrbi za gibanje, izločanje, dihanje in govor; pita je vroča in oljnata ter skrbi za telesno temperaturo, lakoto in žejo, energičnost in voljo; težka in sluzasta kapha pa skrbi za vztrajnost, moč, obliko, stabilnost ter 'podmazanost' sklepov in telesnih votlin. Vse tri doše so prisotne pri vseh ljudeh, vendar običajno prevladuje ena, včasih tudi dve.
V ajurvedi biti zdrav pomeni svastha - biti utemeljen v biti – in uživati trajno stanje razsvet ljenja. Ni dovolj, da človekove telesne funkcije optimalno delujejo, ampak je človek resnično zdrav šele, ko je celovito povezan s svojo notranjo inteligenco. Vsa vedenja in znanja ajurve de imajo končni cilj vse vidike življenja pripeljati v sozvočje s to inteligenco, čisto zavestjo, enotnim poljem, ki prežema ves materialen in nematerialen svet.
V multikulturnih družbah postaja problem medkulturna komunikacijska interakcija, ki prinaša dobro in slabo, zdrave in nezdrave življenjske sloge. Združevanje in mešanje ljudi ni že samo po sebi zdravo, ker omogoča širjenje epidemij z okužbami – kapljičastim prenašanjem virusov.
Potrebno je več neformalnega in formalnega znanja za implementacijo zdravih navad iz ene kulture v druge kot ga večina ima. Avtorji (Hill, L., H. et al., 2001) opisujejo, kako na Zaho du (npr. v Alabami) nastajanje nove mreže svetovalcev (community health advisors) in izobraževalcev (health educators, community health workers), ki so jih usposobili v sklopu projektov skupnostnega zdravstvenega izobraževanja. Posebnost te mreže je v tem, da so svetovalci postali tudi spodbujevalci sprememb (agents of change) in animatorji za bolj zdravo življenje. Njihova vloga ni le profesionalno svetovanje, marveč postanejo del družbe nega gibanja, ki se trudi za preobrazbe skupnosti. Skupnostno zdravstveno izobraževanje, ki korenini v načelih opolnomočenja, socialne pravičnosti in refleksivne skupnosti, spodbuja lju di, da postanejo aktivni državljani, da prevzamejo pobudo za svoje zdravje in za zdravje v skupnosti, upoštevaje kulturne in etnične razlike. Poudarek pri svetovanju je na spreminjanju življenjskega sloga posamičnikov in skupin.
John McDougall (2011, 2012) je postal iz konvencionalnega kritični zdravnik. Mnoge izmed težav njegovih bolnikov so bile posledice kroničnih bolezni, kot so debelost, diabetes, rak, bolezni srca in artritis. Ugotavlja, da je zelo malo bolnikov ozdravelo. Zato se je od svojih bolnikov skušal tudi česa naučiti: prva in druga generacija Američanov iz Azije, tisti, ki so uživali tradicionalno azijsko prehrano, riž in zelenjavo, so bili vitki, zdravi in brez kroničnih bolezni, ki so pestile druge McDougallove bolnike. Tretja in četrta generacija azijskih Ameri čanov sta se popolnoma prilagodili prehranskim navadam v Ameriki, zato je bila med njimi pogostost debelosti, diabetesa in drugih kroničnih bolezni izjemno visoka. Ob teh ljudeh je McDougall (2011, 2012) spoznal, kako pomembna je prehrana za zdravje.
Tudi Perlmutter (2015) trdi, da ima prehrana na zdravje naših možganov močan vpliv, tako dober kot slab, kar podkrepi z najnovejšimi znanstvenimi dognanji. Zdaj lahko slovenski bralec v prevodu bere tudi, da bolezni možganov niso nujno zapisane že v naših genih in da lahko krivca zanje pogosto najdemo kar v naši prehrani. Perlmutter prepričljivo povezuje razvoj degenerativnih bolezni možganov kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen z uživanjem ogljikovih hidratov. V zadnjem delu doda še štiritedenski »nizkohidratni« načrt prehranjevanja.
|
